L’Amour Toujours

Da sta Drone Emoji in Oneohtrix Point Never albuma izšla tako rekoč istočasno, je koincidenca, a vsekakor nadvse prikladna (sicer pa širni horizont post-vaporwavea bržkone premore lastno teleologijo). Očitno ju povezuje nekaj, kar OPN aka Daniel Lopatin nakaže v čudovitem eseju o lastni metodologiji, ki je, kako pertinentno, obenem analiza albuma Kennyja G.-ja Brazilian Nights:

“Neumne reči včasih toleriram na kičast, povečini pa na zen način, kjer obvisijo v kratkovidnem mulju surove zdajšnjosti, ki je istočasno lepa in odurna. To urjenje je zame pomembno tudi na osebni ravni, saj mi je preprečilo, da bi postal popolni nihilist, kar ne bi bilo zdravo. Prav tako je precej uokvirilo moje skladateljsko in producentsko delo. Nenehno iščem načine, kako dešifrirati bedaste glasbene izbire v nekaj stimulativnega. Nanje gledam kot na izmuzljive entitete, katerih biseri so dosegljivi prek samoprepričanja, da sem idiosinkratični vesoljec-stvor, ki menja oblike. A ta način razmišljanja ima tudi svoje meje. Vsega na tem svetu se ne da odrešiti, še manj pa zmutirati, in novi album Kennyja G.-ja Brazilian Nights je dober primer tega. A na tem svetu je še vedno mesto zanj in skušal bom razložiti, zakaj.”

Drone Emoji absolutno sledi temu programu, le da se zdi, da je “redeemable” prav vse, vključno s saksofonom – prisluhnite mindblowingness of Subsurface Scattering – , Eifflom 65, Adijem Smolarjem ali čemerkoli, kar mu ali vam že pade na pamet.

Lopatin je sicer perverznjakovič do mere, ko se tudi zgornje delno čistunstvo zazdi zgolj kot še ena obscena taktika. Lanski film Uncut Gems bratov Safdie, za katerega je naredil soundtrack, se zaključi z eurodance klasiko L’Amour Toujours Gigija D’Agostina. In tu nastopi tretji akter te naracije, nihče drug kot kolektiv Smetnjak.

Te dni mineva deset let od White Partyja, prvega eventa v Smetnjakovi seriji Srednjak, čigar himna je bil ravno L’Amour Toujours (avgusta istega leta je izšel Lopatinov Chuck Person’s Eccojams Vol. 1, ki je iniciiral vaporwave). Tudi če je bil prvotni impulz morda zajebancija iz eurodance, balkan itd. žurov, se je dinamika hitro zmodificirala v nadidentifikacijo, eksperimentiranje znotraj ploske ontologije, pri čemer ni šlo za to, da bi stvari ostale na (svojem) mestu, temveč zato, da so v nenehnem gibanju, sredi procesa (per)mutiranja in (re)kombiniranja. Ta skok v intercono je poleg eventov nanesel tudi singl Yo-Zo xxx Smetnjak: U kaka ritka 2011 aka booty bass iz Rač.

Izid slednjega je pospremil blurb nikogar drugega kot Nietzscheja, točneje, njegov aforizem št. 39 iz Vesele znanosti:

“Sprememba splošnega okusa je pomembnejša kakor sprememba mnenj; mnenja z vsemi dokazi, ugovori in z vso intelektualno maškarado so le simptomi spremenjenega okusa in prav gotovo ne njegovih vzrokov, zaradi česar jih še tako pogosto izgovarjamo. Kako se spreminja vsesplošni okus? S tem, da posamezni, mogočni, vplivni brez občutka sramu izgovarjajo svoj hoc est ridiculum, hoc est absurdum, se pravi sodbo svojega okusa in gnusa, in ga tiransko uveljavljajo – s tem številnim vsiljujejo rešitev, iz katere polagoma nastane privajenost še marsikoga in nazadnje potreba vseh.”

Srednjak se je obdržal eno samo sezono. To so bili tudi sicer poslednji dnevi makro underground klubske scene, preden se je razpršila v mikroniše oz. mikroestetike (not that there was anything wrong with it). Smetnjak je padel v asketsko fazo in se pretvoril v mean meme machine drugega tipa. It was the Death of the Party.

Kljub temu Gigi ob koncu Uncut Gems ne pušča posebnega dvoma. Srednjak je bil hipersticija, izpolnoverje. Iztegnjeni, kratki, krompirjasti sredinec, ki ne pravi drugega kot: Ja. Nietzsche was right and so was Smetnjak. We are the “metaphysics of trend” after all.




Smetnjak x Molly Nilsson x Škrabzi


Molly Nilsson (+ ManMachine), 28. novembra, Klub Gromka, Ljubljana




Smetnjak x MOLLY NILSSON x ManMachine


Tik preden zablinkajo decembrske lučke, Smetnjak na oder postavi glas, ki sivino novembra potrese z bleščicami in jo zavije v celofan. Za fante in punce in punce in punce: komorni techno-pop šanson z Molly Nilsson.

“Molly is the sweetest diamond ever!” zatrjuje youtube komentar pod še eno über-očarljivo power balado švedsko-berlinske pevke, ki jo po skoraj tromesečni turneji pričakujemo tudi pri nas. Molly Nilsson ne manjka šarma, a da bi bila najslajša, ji preprečuje značajski presežnik: recimo ji raje grenko sladka. Upreti se ji ni mogel niti manični punk-rock komponist John Maus, s katerim sta v nepozabnem duetu tekmovala v globini glasu. Njen peti album The Travels nadaljuje z zdaj že prepoznavnim zvočnim sentimentom dekleta na neskončnem zmenku z zadnjim luninim krajcem. Robotski retro pop še nikoli ni zvenel tako človeško.

Zagrebški ManMachine je človek-stroj: one-synth-army. Ko kriči „I hate the human race“, njegov glas zveni kot glas prijatelja. Morda nam skuša reči: da bi lahko imeli ljudi zares radi, jih moramo najprej sovražiti.

Facebook event.

Molly Nilsson – Hey Moon!




The Three of 2011

John Maus: We Must Become The Pitiless Censors of Ourselves
This sound is really not necessarily about the eighties: the employment of the old church modes recalls Walter Benjamin’s wager on the small and ugly puppet of theology in the name of historical materialism. The art of purification that is closest to a formula, a materialist incantation in the world of slogans, the renewal of Pascalian gestus: Kneel down, move your lips in prayer, and you will believe.

Kanye West and Jay-Z: Watch the Throne
Afro-Americans living the dream – Obama being JFK, the now being the reenactment of Space Age -, willingly becoming the all-singing, all-dancing crap of the world, the space monkeys, the money monkeys (it would be absurd, even racist, if one could call a monkey only a Caucasian). That does not preclude the brilliance of the sound as Photoshop canvas, the pixelization of the sound. It’s the seduction of the so-called 1 percent.

PJ Harvey: Let England Shake
All great art on war is never (merely) against it. War is a classic text that keeps on updating itself by fresh blood (or – rather – fresh red on the screen), a history, a narration, an account, a fable, a lullaby. The grace of “Cruel nature has won again” that closes On Battleship Hill puts one to sleep in every sense of the word. All this is done by a voice, a female voice that is not lamenting, crying or far from just that. A female voice that sees. Endures the gaze into the abyss of war.

The politics of pop. We want nothing less.



Tags: Muzika, Pod črto

…And Nature for All

So, this is the next phase of techno-rock.
AC/DC on AC/ID …And Justice for All. Trash that metal.
Poor headbangers and their belief in organic.
Only food is organic and even that is a joke.
In the words of Pascal: “I am much afraid that nature is itself only a first habit, as habit is a second nature.”
He lied. He was not afraid.