V knjigi O glasu Žižkov sidekick Mladen Dolar detektira “srečno okoliščino”, po kateri je besedo pojem v slovenščini mogoče prebrati na tri načine: pôjem – pójem – pojém. Potem ko smo se spoprijeli s prvim (The Great Pretender) in iznašli drugega (montaža distrakcij), triado zaključujemo z razširjenim, a omaloževanim prehranskim dopolnilom.
So Smetnjakove Žižek Studies s tem pri koncu? Nič ne obljubljamo.
“In ‘radical theory’ Žižek currently represents formal pseudofreedom and the pseudocritique of manners and values — the two inseparable manifestations of all fake, co-opted contemporary thought. Everyone does everything to present him as a misunderstood and unappreciated thinker, shockingly audacious and unjustly despised; and everyone praises him, from Purple Fashion magazine to London’s Royal Opera House. Despite the absence of any real critiques of Žižek, we see developing a sort of analogy to the famous theory of the increase of resistances in socialist regimes: the more Žižek is hailed as a brilliant leader of modern philosophy, the more people rush to his defense against incredible plots. Repetitions of the same clumsy stupidities in his books are automatically seen as breathtaking innovations. They are beyond any attempt at explanation; his admirers consume them as confusedly and arbitrarily as Žižek produced them, because they recognize in them the consistent expression of a subjectivity. This is true, but it is a subjectivity on the level of a graphic designer educated by the indie media. Žižek’s ‘critiques’ never go beyond the innocuous humor typical of nightclub comedians or The Daily Show.”
“Žižek is a Slovenian from Ljubljana who envied the chic of the French of Paris, and then the radical chic of Park Avenue, and his successful ascent up from the provinces is most exemplary at a time when the system is striving to usher everybody into a respectful production/consumption of culture — even ‘avant-garde’ culture if nothing else will do. We are not referring here to the ultimately conformist exploitation of any thought that professes to be innovative and critical. We are pointing out Žižek’s directly conformist use of ‘radical politics’.”
“Žižek is to philosophy what Tarantino is (or was) to film: both possess the appearance of a certain freedom in style or subject matter (in Žižek’s case, a slightly free manner in comparison with the stale formulas of writing theory). But they have taken this very freedom from elsewhere: from what they have been able to grasp of the advanced experiences of the era. They are postmodernism for dummies.”
(Debord’s integral text can be found here.)
Na turneji po koledžih študentje od njega pričakujejo, da bi bil Foreign Man, da bi bil smešen v svoji tujosti, v vsej tisti eksotiki tikov, ki se mu dogajajo, od njega hočejo, kot pravi fraza, college humor. V večnosti razvedrilnosti naj bi poskrbel za montažo distrakcij, preskakovanje z domislice na domislico. Slavoj Žižek? Ne, Andy Kaufman. Občinstvo skandira, kliče Latko, protagonista sitcoma Taxi, prišleka iz neznane oz. izmišljene dežele, s kaspijskega otoka Caspiar, ki prikliče najslovitejšega „divjega otroka“ Kasparja Hauserja, po možnosti utapljajočega se v kaviarju, čeravno ime zveni nekam poljsko in priimek nekam grško, Latko Gravasa, ki ga za povrhu daje še multiple personality disorder. Kaufman noče ustreči in namesto tega uprizori branje Velikega Gatsbyja z angleškim aristokratskim naglasom, to ni le literarni večer, ki bi padel pod še znosno odmerjeni, obvladljivi čas, temveč literarno popoldne, večer, noč in jutro. Čezmernost, nekomenzumerabilnost v slogu Wildove izjave, da socializem terja vse večere zase1, pri čemer gre poudariti in vztrajati, da socializem ni edina misel-drža, ki to terja. Morda je Jezusov protosocializem v tem, da njegovo življenje ne pozna distrakcij, če vsaj za trenutek odmislimo spektakularnosti hoje po vodi in lazarščine, v čemer bi bil tudi eden podtonov njegove malodane maoistične deklaracije: „Mislite, da sem prišel prinašat mir na zemljo? Ne, vam rečem, ampak razdeljenost. Odslej bo namreč v eni hiši pet razdeljenih: trije proti dvema in dva proti trem; razdelili se bodo: oče proti sinu in sin proti očetu; mati proti hčeri in hči proti materi; tašča proti svoji snahi in snaha proti tašči.“ Njegov evangelij, njegova vesela novica je disenz. To, kar je preganjalo in priganjalo tudi Kaufmana: kako doseči smeh, ki ne bi bil privolitev, kako doseči, da se izvije, iztrga smeh nesoglasja?
Atrakcija-distrakcija Žižek izvabi, zapelje v smeh privolitve, ki je toliko lažja, ker ni posebno zavezujoča. Latka Gravas filozofije, divjak, na katerega so se privadili, ker je bil že v zasnovi prilagojeno neprilagojen – tako kot vsak adolescent – in ki spravlja v nelagodje le še tiste, ki v vsakomur skušajo najti, zaznati človeka. Preveč dolgočasno je biti (samo) socialist, bi priznal, če bi bilo kaj priznati. In se gre zato raje post(ane)modernizme, v katerih je nastanjen v suprahotelu Burj Al Arab in se ponoči s taksijem prevaža po najrevnejših predelih Dubaja, čeprav s tem ne počne nič takšnega, česar ne bi – s sinom ali brez – počel tudi Patrick Bateman. Le čemu se kritične teorije ne bi kombiniralo z nagicami ali nagci, če ni prva nič drugega kot masturbiranje?
Če se tistemu, kar je Andy Kaufman počel in počne še danes, saj ga ne nehamo gledati, reče humor, potem je to humor, ki predvsem zavrača, da bi bil kratkočasen. Terja, potrebuje dolgčas, čas, ki ni velik, temveč dolg ter včasih, vselej tudi širen. Tako, kot ga potrebuje glasba v Mannovih opisih v Čarobni gori. Gatsby je ta glasba, kaže ji izkazati vse dolžno, vse dolgo spoštovanje. Ni boljših in slabših delov, zanimivejših in nezanimivejših pasusov, ni highlightov. Poslušati, brati je treba od začetka do konca, čeravno ni začetka in ni konca. Prepustiti se temu toku – to je garanje, to je mišljena intenzivnost misli. Ni tako presenetljivo, da se je po dekonstrukciji filozofija morala prevesiti v distrakcijo, v eksplozije, ognjemete pozabe in odmišljanja, ter se s tem poslovila sama od sebe in se hkrati ohranila-nahranila ravno prek ne-identitete. Skoraj kot vic, pravzaprav anekdota, h kateri delno teži vsaka Geneza: „Once upon time he said ‘distraction’, but everybody heard ‘destruction’, so he obligingly went along. And he really is very obliging.”
Misel ni distrakcija, misel je zagozda. Misel je tisto, kar pravzaprav nikdar ne deluje.2
JJ je spet uporabljal wikipedio (še pomnite tisto o Zločinu in kazni, Raskolnikovu in Bogu, brez katerega je vse dovoljeno?). Tokrat vsaj ne slovensko. Oznako “levi fašizem” je v pogovoru za TV SLO 3 utemeljil takole: “Najbolj natančno jo je opredelil levičarski teoretik Jürgen Habermas, ki je označil te pojave oziroma poskuse, da nekdo pride na oblast na načine, ki niso demokratični.” Oziroma kot pravi druga poved wikipediinega gesla: “The most prominent early user of the term left-fascism was Jürgen Habermas, a sociologist and philosopher influenced by the neo-Marxist Frankfurt School.”1
Česar JJ ne pove in najbrž niti ne ve, je prav vse okoli tega. Kako neskončno bolj zapletena je situacija, nakaže že opomba iz knjige Habermas: Introduction and Analysis:
“Habermas’s invocation of the term ‘Left Fascism’ at a conference on democracy and the university held in Hanover on June 9, 1967, arose with reference to student leader Rudi Dutschke’s call for ‘direct action’ in response to the police killing of activist Benno Ohnesor. Habermas thougt Dutschke’s call might stir up unconstrained mass revolt using violent tactics that resembled those used by Italian Fascists in the 1920 (ali vendarle ‘desničarskih študentov’ iz tridesetih, glej spodaj, op. S.) – a misapprehension that was repudiated by Dutschke and implicitly by Marcuse as a sign how far Habermas had fallen out of touch with the student movement. Habermas later retracted his characterization as an ‘overreaction’ in a 1977 Der Spiegel interview (pravzaprav je šlo za njegov lastni tekst v podporo ‘simpatizerjem’ Frakcije Rdeče armade z naslovom Probe für Volksjustiz, op. S.). For a full account of this episode, see M. Matustik, Jürgen Habermas: A Philosophical-Political Profile (Lanham, MD: Rowman and Littlefield, 2001), 49-54.”
Situacijo še toliko bolj zaplete geslo na nemški wikipedii, ki sliši na – prav nič zagonetno – ime Linksfaschismus. Na Habermasova obžalovanja in dodatna pojasnila ni bilo treba čakati celo desetletje2:
“Že v članku Reforma visokega šolstva in protestno gibanje ter prav tako v pismu Erichu Friedu z dne 26. julija 1967 je Habermas svoj očitek vzel nazaj: ‘V Hannovru sem o “levem fašizmu” govoril v jasni hipotetični navezavi.’
V pismu C. Grossnerju z dne 13. maja 1968 je dodal:
‘Prvič, nisem uvidel, da so nove oblike provociranja smiselno, legitimno in celo nujno potrebno sredstvo, da bi se izsililo razprave tam, kjer so zavračane.
Drugič, bal sem se iracionalnih predpostavk pristopa, ki ga je uvedel topos ‘kršenja pravil igre’. To bojazen čutim še dandanes, glede tega se namen moje takratne opazke ni spremenil. Seveda bi se /…/ danes /…/ tej etiketi levega fašizma izognil, ne le zato, ker je ta etiketa priklicala grob nesporazum enačenja SDS (Der Sozialistische Deutsche Studentenbund, op. S.) z desničarskimi študenti z začetka tridesetih let, temveč tudi zato, ker sem vmes postal popolnoma negotov glede tega, ali je mogoče resnično nove odpore primerjati s preteklimi prek idejnozgodovinskih vzporednic.
Tretjič, še vedno menim, da uporaba sile v sedanji situaciji ni sprejemljivo sredstvo političnega boja. /…/”
5. junija 1968 je Habermas objavil članek, v katerem je zatrdil, da so takšne oblike demonstracij ustrezno sredstvo opozarjanja prebivalstva na stanje kapitalističnega družbenega sistema. “Prek ‘virtualnega značaja nekakšne igre’ in prek ‘ironične podvojitve’ izzovejo obrambno reakcijo ter lahko s tem dosežejo ‘zdravilni šok’ ali ‘začudeni premislek’.” Kar zveni že malodane kot bahtinovski zagovor kulturniških protestov-karnevalov, glede katerih Smetnjaku – kot nekakšnemu karnevalskemu rekonvalescentu – ne nese dlje od nezaupljivosti.
JJ, jasno, ne čuti prav nobene potrebe po obžalovanju, kaj šele utemeljevanju, ki bi segalo onkraj soundbita ali dobro uležanih protislovij, a se v tem hkrati niti najmanj ne razlikuje od drugih akterjev, od politikov do filozofov, od kulturnikov prek novinarjev in drugih običajnih osumljencev do popolnih anonimnežev aka psihorobota dobrega, naplahtanega državljana.
“Levega fašizma” ni mogoče odpraviti z levo roko.3 Smetnjak ne ve nič ali skoraj nič o tej ali katerikoli drugi temi, a se skozi dani material skuša prebijati z najbolj osnovnimi, dosegljivimi orodji (wikipedia, google books, google translate …) ter s skromnim ciljem sestavljanja vsaj neznatno večje komplikacije, ki je nujna, če nočemo postati del primitivne in poenostavljajoče realpolitične računice.
Poenostavitev je namreč tista, ki zmore edina vladati, ali z besedami zgodbe Ena minuta človeštva Stanisława Lema4:
“Delitev dela, tudi duhovnega dela, ki se je začela pred kakimi trideset tisoč leti v paleolitiku, je postala ireverzibilen pojav in proti njej ne moremo storiti nič. Svojo usodo smo – najsi bo to dobro ali slabo – zaupali v roke izvedencev. Tudi politiki so pač nekakšni eksperti, čeprav samooklicani. In vendar celo dejstvo, da tudi dejansko kompetentni izvedenci služijo politikom s povprečno pametjo ali pred njimi klečeplazijo, ni tako slabo, saj tudi prvovrstni eksperti niso enotni glede katerega koli pomembnega problema na svetu. Ne vemo torej, ali bi bila logokracija med seboj sprtih strokovnjakov boljša od vladavine duhovno manj obdarjenih, ki smo jim podvrženi danes. Stalno slabšajoča se intelektualna kakovost vodilnih političnih elit je posledica rastoče kompleksnosti našega sveta. Ker nihče ne more v polnosti dojeti tega sveta, najsi bi bil še tako bistroumen, se do moči prerinejo isti, ki si s tem ne delajo nobenih skrbi.”
P. S. Levi fašizem ni subjekt, je odnos.
