Mi smo Smetnjak in odločamo, kaj je 'čis' hudo', 'boln'ca' in 'kul'. Narekovaji so tam, ker sami teh besed ne bi uporabili. Nismo se gnali za takimi pristojnostmi, vaša hierarhija nas ne zanima. Izbrali ste nas sami. Izbrali ste naš okus. Častite ga, mi ga presegamo. Nimamo obrazov, a nas vaše punce, sestre in sosede prepoznajo. Vaši prijatelji nas želijo trepljati po ramah. Ne razglašamo, da nam ni mar za vaše občudovanje. Mlade porednice, ki ne potrebujejo prepričevanja, nas ne dolgočasijo. Dolgočasi nas hedonizem. In zdolgočasenost. Cinizem nas ne zanima. Včasih se sprehajamo v vetru. Preletavajoča vrečka nam je še vedno lahko izredna. Če se potrudimo, nam je zanimiv tudi Omar Naber. Ali Boys Noize. Črno za našimi nohti je menda šarmantno. Naša očarljivost ni namen, je pritiklina. Vedno ne gledamo, a pogosto vidimo. Skozi. Začutimo razliko med nič ne reči in modro molčati. Trudimo se, da bi vas imeli radi. Imamo vas radi. Vidite, kako preprosto nas je sovražiti. mi.smo@smetnjak.si
Primož Krašovec je za zbirko Aksioma Postscriptum spisal awesome esej o Smetnjakovi praksi. Linka do slovenske in angleške različice spodaj, kot teaser pa blurb:
“Esej je komentar Smetnjakove produkcije zadnjih desetih let, ki je presežna tako intelektualno in politično kot etično. Intelektualno kot množica referenc, ki so teoretske, a ne akademske, kar pomeni, da so aktualne, to the point in intrigantne in ne del kanona, vzpostavljenega za namen vzgajanja epigonov te ali one ‘šole’. Politično kot vaja v mišljenju, ki ne zavzema fiksnih strani ali stališč, a ne zato, ker bi bi bilo medlo ali oportunistično, temveč zato, ker je preveč intenzivno, da bi se pustilo ujeti v fiskne identitetne pozicije. In, last but not least, etično kot drža tako do sveta kot do sebe, ki ne pristaja na obstoječe, a hkrati do (subjektivnega in objektivnega) obstoječega ni kritična na način afirmacije nasprotnega (saj bi to predpostavljalo fiksno individualno ali kolektivno identiteto, ki kritizira) niti se nad obstoječim ne zgraža ali ga obsoja (nepristajanje onkraj morale). Najpomembnejši metodi delovanja Smetnjaka sta singularen humor in izogibanje opredeljevanju.”
Poobjavljamo izjavo Jerneja Kaluže o Smetnjaku, ki ni bila vključena v končno verzijo teksta Agropop art v Mladini:
“Upor in kritiko oblasti, tudi janšizma, bi lahko razdelili tudi glede na njeno direktnost/indirektnost.
Trenutno prevladujoča oblika kritike janšizma, tudi v Mladini, je direktna: stavi na jasno izpostavljanje napak oblasti in jasno distanco; pogosto je moralno ogorčena, besna, zgražajoča in katastrofična; je izjemno resna, stroga in neizprosna – redko se poslužuje humorja, saj se ji to zdi (glede na resnost situacije) neprimerno. Če že stavi na humor, je ta direkten, nedvoumen in podrejen političnemu cilju delegitimacije nasprotnika (zaradi česar je žal včasih tudi predvidljiv in obešenjaški).
Ne da bi mislil, da je potrebno (ali mogoče) tovrstno kritiko nadomestiti s čim drugim, saj je ta gotovo zmožna širše antijanšistične mobilizacije, se mi zdi smiselno opozoriti tudi na moč kvalitativno drugačne vrste upora (oziroma kritike), ki ostaja zaradi svoje indirektne narave pogosto spregledana, včasih pa se jo celo obsoja kot apolitično in nekoristno.
Mislim, da je potrebno delovanje projekta Smetnjak v zadnjem letu razumeti prav kot zvrst te druge kritike: kot indirektno, lahkotno, subverzivno, neobsojajočo in humorno kritiko janšizma (prav centralnost Janše je namreč distinktivna poteza, po kateri je mogoče Smetnjakov stil v zadnjem letu ločiti od ustvarjanja kolektiva v prejšnjih letih). Kot pravijo tudi sami ustvarjalci kolektiva v tekstu ob razstavi v Aksiomi: ‘Smetnjak nima težav z razigrano lahkotnostjo – ni treba biti potrt, da bi se ukvarjal s politiko /…/, četudi je stvar, proti kateri se boriš, neznosna.’
Če pogledamo nekoliko širše, je zanimivo, da se je tovrstna indirektna kritika zgodovinsko pogosto pojavljala v primerih soočenja s totalitarnimi in avtokratskimi režimi, ki ne prenašajo kritike. Prav tako se tovrstna kritika dobro sklada tudi s širšo internetno in meme kulturo, posebej tisto iz iliberalnih režimov iz regije. Tudi nekateri najbolj zanimivi madžarski (Hungarofuturizem) in srbski (Nakoksani gej) meme projekti Orbanovega režima ali srbskega patriarhata ne kritizirajo direktno, temveč posredno, včasih s subverzivno afirmacijo, včasih z detournementom, včasih s humornim pretiravanjem.
Četudi bi bilo pretirano trditi, da je tovrstna kritika zmožna povsem nadomestiti ‘resno’ in ‘direktno’ kritiko, je smiselno (tudi zato, ker ta kritika dosega druge segmente (predvsem mlajšega) prebivalstva in je zmožna boljšega koketiranja s širšo pop-kulturo) premisliti njene potenciale tudi v povsem real-političnem smislu.”
