Mi smo Smetnjak in odločamo, kaj je 'čis' hudo', 'boln'ca' in 'kul'. Narekovaji so tam, ker sami teh besed ne bi uporabili. Nismo se gnali za takimi pristojnostmi, vaša hierarhija nas ne zanima. Izbrali ste nas sami. Izbrali ste naš okus. Častite ga, mi ga presegamo. Nimamo obrazov, a nas vaše punce, sestre in sosede prepoznajo. Vaši prijatelji nas želijo trepljati po ramah. Ne razglašamo, da nam ni mar za vaše občudovanje. Mlade porednice, ki ne potrebujejo prepričevanja, nas ne dolgočasijo. Dolgočasi nas hedonizem. In zdolgočasenost. Cinizem nas ne zanima. Včasih se sprehajamo v vetru. Preletavajoča vrečka nam je še vedno lahko izredna. Če se potrudimo, nam je zanimiv tudi Omar Naber. Ali Boys Noize. Črno za našimi nohti je menda šarmantno. Naša očarljivost ni namen, je pritiklina. Vedno ne gledamo, a pogosto vidimo. Skozi. Začutimo razliko med nič ne reči in modro molčati. Trudimo se, da bi vas imeli radi. Imamo vas radi. Vidite, kako preprosto nas je sovražiti. mi.smo@smetnjak.si
Na toplo berlinsko noč se vračaš iz kina (Winding Refnov Only God Forgives). Kot bi padel z neba se pred tabo prikaže mlajši Turek, for lack of a better wor(l)d, materializacija duha, epifanija. S puščavskim pokrivalom na glavi, čeprav ni nikjer ne vetra ne peska ne sonca, ti zastavi pot ter slovesno, a tudi igrivo, funny-games-like terja odgovor: “Was bist du? Muslim, Jude, Christ?” Fizična grožnja vprašanja, a še bolj njega metafizična groza, quo-vadis (z vključnima kdo si, od kod prihajaš?) preiskovalnost, ki ni policijska, temveč tista poslednje sodbe, te osupne, zaprepade, ohromi, da brez besed ostaneš, a ne obstaneš, premikata se naprej, v polkrogu zaokrožita, plešeta kakor špageti kavboja ter ohranjata očesni full contact. Nič ne rečeš, saj ne premoreš odgovora ali se delaš, da ga ne poznaš, le nevede spuščaš podaljšani samoglasnik, nekaj med e-jem in a-jem, nekaj nemega, a slišnega, nekaj, kar te reši pred zgolj skomigom, za katerega ne bi bilo nobenega opravičila, čeravno spraševalec nujno ne občuti razlike. Razočaranje te preplavi kakor počrnela krstna voda. Tam, kjer on vidi, doživlja identiteto oziroma mu pripada vloga, da jo vidi, doživlja, je ti ne vidiš, ne doživljaš. Bi jo hotel, glede na to, da ga nimaš za izvajalca nadležnega popisa prebivalstva? Kdo ve, a ta kdo ve tudi, da obžaluješ spodletelost, zgrešenost srečanja, srečanja, ki sicer je in ostaja. Šele post festum te obide, da bi lahko odvrnil Bosanec. Pred odhodom v Berlin je bilo nekaj duhovičenja okrog tega, da se boš – šele na podlagi ocene razmer – odločil, ali boš v njem hipster ali Jugos, turek. Že takrat si vedel, da je ta joke on you, a še bolj na račun Turkov, turkov tega sveta.
Ravno zato identiteta ne umanjka, uhajanje ne uide označevalcu, predvidljivo je ravno v svojem uhajanju.1 Turek zastavi vprašanje, ki že pozna odgovor, vprašanje, ki interpelira. “Kaj si? Nič nisi, hipster si, brezvernik.” Nosilec bolezni, uničevalec – s flašo pira v roki. A gentile. Beseda izhaja iz latinskega gentilis, tako kakor gentry, tisti od gentrifikacije. Prepoznati, zagledati se v tujih očeh, v njih prepoznati lastno tujost. Rassismus gegen Gentrifizierung. Božji prst te ogovori, in ti odkorakaš naprej, obrneš mu svoj neverni hrbet, za katerim se še nekaj časa bliska, vendar besed ne razbiraš več, white out.
V Lonely Planetu2 zaslediš (kako strašen glagol), da se je iz Prenzlauer Berga, prejšnjega Kreuzköllna, zaradi povišanja najemnin izselilo 80 odstotkov prebivalstva. Gentrifikacija je segregacija z boljšim piarjem. V takšni ureditvi ni niti identiteta nič boljšega od piarja.
“Če je meščanski subjekt v svojem zaključnem stadiju postal prazna površina, ki lahko vse predmete blagovnega univerzuma samo še zrcali, potem je sicer razkrojil dogmatizem vsake določene habitualne (prvotno stanovske) pojavne forme, vendar pa tudi vsak znotrajsistemski cilj in gibanjski horizont.” Robert Kurz, Svet kot volja in dizajn [↩]
Da ga navajaš kot vir, je del problema, a zdaj je, kar je, pravzaprav, zdaj si, kar si. [↩]
“And if they hate then let ’em hate and watch the money pile up.”
Kanye West, Good Life
“The strong-minded rise to the challenge of their goals and dreams. The weak-minded become haters.”
Katarina Čas, Twitter
Zapis Časove je pravzaprav citat Dr. Steva Marabolija, life coacha, motivational speakerja, avtorja uspešnice Life, the Truth and Being Free ter seveda behaviorista in filantropa.
Vsak igra svojo vlogo. Blondina iz vukojebine, ki se prebije v Holivud, mora verjeti v religijo uspeha oziroma v shemo, po kateri so na tem svetu le winnerji in haterji. Smetnjak si pri tem lahko misli svoje, a ni v tem nič manj predvidljiv, pač, tu je zato, da verjame v nekaj drugega, a je Časovi hkrati hvaležen, da ga nomen-est-omen njene pojave spomni na to, da se je treba vselej znova vračati h Dialektiki razsvetljenstva Adorna in Horkheimerja, točneje, k eseju Kulturna industrija, ki je nastal – kje drugje kot – v Los Angelesu:
“Prvinska privlačnost poslovnosti in zabave se kaže v njenem lastnem smislu: v apologiji družbe. Kratkočasiti se pomeni strinjati se. To je možno samo tako, da se kratkočasje nepredušno zapre pred celoto družbenega procesa, se naredi neumno in od začetka nesmiselno žrtvuje neizbežno težnjo vsakega umetniškega dela, celo najbolj ničnega: težnjo, da v svojih mejah reflektira celoto. Kratkočasje pomeni vedno: da ni treba misliti na nič, pozabiti trpljenje, tudi kadar je pokazano. Njegov temelj je nemoč. Dejansko je to beg, a ne, kot trdi sámo, beg pred nelepo realnostjo, temveč pred poslednjo mislijo na odpor, ki jo je ta še pustila. Osvoboditev, ki jo obljublja zabava, je osvoboditev od misli kot negacije. Nesramnost retoričnega vprašanja: „Le kaj hočejo ljudje!“ je v tem, da se kot na misleče subjekte sklicuje na iste ljudi, ki naj bi jih po svoji specifični nalogi odvadila njihove subjektivnosti. Celo tam, kjer občinstvo kaj muksne proti industriji zabave, je to dosledna odsotnost odpora, h kateri ga je sama vzgojila. Kljub temu je vztrajanje pri tem postalo čedalje težje. Napredovanje poneumljanja ne sme zaostati za istočasnim napredovanjem inteligentnosti. V dobi statistike so množice preveč oprezne, da bi se identificirale z milijonarji na filmskem platnu, in preveč tope, da bi se vsaj za spoznanje oddaljile od zakona velikega števila. Ideologija se skriva v verjetnostnem računu. Sreča ne bo prišla k vsakemu, temveč k tistemu, ki bo zadel terno, še rajši k tistemu, ki ga je za to določila višja sila – največkrat industrija zabave sama, ki naj bi bila nenehno na lovu za talenti. Liki, ki so jih izsledili lovci na talente in jih potem studii na veliko promovirajo, so idealni tipi novega odvisnega srednjega sloja. Ženska starleta naj simbolizira uslužbenko, kajpak tako, da je ta v nasprotju z njo kot rojena za veličastni večerni plašč. Tako se gledalki ne kaže le možnost, da bi bila sama lahko upodobljena na filmskem platnu, temveč hkrati, še bolj poudarjeno, tudi distanca. Velika sreča lahko doleti samo eno, imenitnež je samo eden, in če imajo zgolj matematično vsi enake možnosti, so te za posameznika tako minimalne, da je najbolje, če jih kar takoj odpiše in se veseli sreče drugega, ki bi prav tako lahko bil on sam; in vendar nikoli ni. Kjer kulturna industrija še poziva k naivni identifikaciji, je ta takoj spet zanikana. Nihče se ne more bolj izgubiti. Nekoč je gledalec gledal v filmu lastno svatbo v svatbi drugega. Zdaj so srečneži na filmskem platnu primerki iste vrste kot vsakdo iz občinstva, a v takšni enakosti se človeški elementi nepremostljivo ločijo. Popolna podobnost je absolutna razlika. Identičnost vrste prepoveduje identičnost primerov. Kulturna industrija je privoščljivo udejanjila človeka kot rodovno bitje. Vsakdo je samo še to, s čimer lahko nadomesti vsakogar drugega: nadomestljiv, eksemplar. On sam, individuum, je absolutno nadomestljiv, čisti nič, in ravno to začne zaznavati, ko sčasoma izgublja podobnost. S tem se spremeni notranja sestavina religija uspeha, ki se je sicer trdno drži. Na mesto poti per aspera ad astra, ki predvideva težave in napor, čedalje bolj stopa premija. Ideologija poveličuje element slepote v rutinskem odločanju o tem, kateri song je primeren za šlager, katera statistka za heroino. Filmi podčrtujejo naključje. S tem ko, z izjemo barab, ideologija izsili esencialno enakost značajev, ki sega vse do izločitve neustreznih fiziognomij, na primer tistih, ki kot Garbo niso videti taki, da bi se jih smelo pozdraviti s “Hello sister”, gledalcem sprva sicer olajšuje življenje. Zagotovljeno jim je, da ni treba, da so drugačni, kot so, in da bi se njim prav tako lahko posrečilo, ne da bi se od njih pričakovalo nekaj, česar niso sposobni. A hkrati jim je namignjeno, da napor prav tako nič ne pomaga, ker celo meščanska sreča nima več zveze s predvidljivim učinkom njihovega lastnega dela. Namig razumejo. Naključje, po katerem nekoga doleti sreča, v bistvu vsi razumejo kot drugo plat načrtovanja. Ravno zato, ker so se družbene sile razvile že tako daleč v racionalnost, da bi bil lahko vsakdo inženir ali menedžer, je postalo popolnoma iracionalno, v koga družba vloži predizobrazbo ali zaupanje za takšne funkcije. Naključje in načrt postaneta identična, ker spričo enakosti ljudi izgubita sreča in smola posameznika, vse do najvišjih, vsak ekonomski pomen. Naključje samo je načrtovano; ne v tem, da doleti tega ali onega določenega posameznika, temveč ravno v tem, da ljudje verjamejo v njegovo delovanje. Služi kot alibi načrtujočega in vzbuja vtis, da mreža transakcij in ukrepov, v katero se preobrazi življenje, dopušča prostor za spontane, neposredne odnose med ljudmi. To svobodo v različnih medijih kulturne industrije simbolizira samovoljno izbiranje povprečnih primerov. V podrobnih revijalnih poročilih o skromno-bleščečih kratkočasnih potovanjih srečnice, ki jih je bila priredila revija, najraje kakšne stenografinje, ki je na tekmovanju verjetno zmagala zaradi razmerja z lokalnim veljakom, se zrcali nemoč vseh. Tako zelo so zgolj material, da lahko tisti, ki razpolagajo z njimi, nekoga sprejmejo na svoje nebo in ga spet zavržejo: s svojo pravico in s svojim delom lahko ostane na suhem. Industrijo ljudje zanimajo zgolj kot njene stranke ali uslužbenci, in je človeštvo v celoti, pa tudi vsakega njegovih elementov, dejansko zvedla na ta vseobsegajoči vzorec. Glede na to, kateri vidik je ravno merodajen, je v ideologiji poudarjen načrt ali naključje, tehnika ali življenje, civilizacija ali narava. Kot uslužbence se jih opominja na racionalno organizacijo in vzpodbuja k temu, da se ji podredijo z zdravim človeškim razumom. Kot strankam se jim demonstrira svobodo izbire, draž nezaobseženega v človeško-zasebnih odnosih, bodisi na filmskem platnu bodisi v tisku. V vsakem primeru ostanejo objekti.”
Na turneji po koledžih študentje od njega pričakujejo, da bi bil Foreign Man, da bi bil smešen v svoji tujosti, v vsej tisti eksotiki tikov, ki se mu dogajajo, od njega hočejo, kot pravi fraza, college humor. V večnosti razvedrilnosti naj bi poskrbel za montažo distrakcij, preskakovanje z domislice na domislico. Slavoj Žižek? Ne, Andy Kaufman. Občinstvo skandira, kliče Latko, protagonista sitcoma Taxi, prišleka iz neznane oz. izmišljene dežele, s kaspijskega otoka Caspiar, ki prikliče najslovitejšega „divjega otroka“ Kasparja Hauserja, po možnosti utapljajočega se v kaviarju, čeravno ime zveni nekam poljsko in priimek nekam grško, Latko Gravasa, ki ga za povrhu daje še multiple personality disorder. Kaufman noče ustreči in namesto tega uprizori branje Velikega Gatsbyja z angleškim aristokratskim naglasom, to ni le literarni večer, ki bi padel pod še znosno odmerjeni, obvladljivi čas, temveč literarno popoldne, večer, noč in jutro. Čezmernost, nekomenzumerabilnost v slogu Wildove izjave, da socializem terja vse večere zase1, pri čemer gre poudariti in vztrajati, da socializem ni edina misel-drža, ki to terja. Morda je Jezusov protosocializem v tem, da njegovo življenje ne pozna distrakcij, če vsaj za trenutek odmislimo spektakularnosti hoje po vodi in lazarščine, v čemer bi bil tudi eden podtonov njegove malodane maoistične deklaracije: „Mislite, da sem prišel prinašat mir na zemljo? Ne, vam rečem, ampak razdeljenost. Odslej bo namreč v eni hiši pet razdeljenih: trije proti dvema in dva proti trem; razdelili se bodo: oče proti sinu in sin proti očetu; mati proti hčeri in hči proti materi; tašča proti svoji snahi in snaha proti tašči.“ Njegov evangelij, njegova vesela novica je disenz. To, kar je preganjalo in priganjalo tudi Kaufmana: kako doseči smeh, ki ne bi bil privolitev, kako doseči, da se izvije, iztrga smeh nesoglasja?
Atrakcija-distrakcija Žižek izvabi, zapelje v smeh privolitve, ki je toliko lažja, ker ni posebno zavezujoča. Latka Gravas filozofije, divjak, na katerega so se privadili, ker je bil že v zasnovi prilagojeno neprilagojen – tako kot vsak adolescent – in ki spravlja v nelagodje le še tiste, ki v vsakomur skušajo najti, zaznati človeka. Preveč dolgočasno je biti (samo) socialist, bi priznal, če bi bilo kaj priznati. In se gre zato raje post(ane)modernizme, v katerih je nastanjen v suprahotelu Burj Al Arab in se ponoči s taksijem prevaža po najrevnejših predelih Dubaja, čeprav s tem ne počne nič takšnega, česar ne bi – s sinom ali brez – počel tudi Patrick Bateman. Le čemu se kritične teorije ne bi kombiniralo z nagicami ali nagci, če ni prva nič drugega kot masturbiranje?
Če se tistemu, kar je Andy Kaufman počel in počne še danes, saj ga ne nehamo gledati, reče humor, potem je to humor, ki predvsem zavrača, da bi bil kratkočasen. Terja, potrebuje dolgčas, čas, ki ni velik, temveč dolg ter včasih, vselej tudi širen. Tako, kot ga potrebuje glasba v Mannovih opisih v Čarobni gori. Gatsby je ta glasba, kaže ji izkazati vse dolžno, vse dolgo spoštovanje. Ni boljših in slabših delov, zanimivejših in nezanimivejših pasusov, ni highlightov. Poslušati, brati je treba od začetka do konca, čeravno ni začetka in ni konca. Prepustiti se temu toku – to je garanje, to je mišljena intenzivnost misli. Ni tako presenetljivo, da se je po dekonstrukciji filozofija morala prevesiti v distrakcijo, v eksplozije, ognjemete pozabe in odmišljanja, ter se s tem poslovila sama od sebe in se hkrati ohranila-nahranila ravno prek ne-identitete. Skoraj kot vic, pravzaprav anekdota, h kateri delno teži vsaka Geneza: „Once upon time he said ‘distraction’, but everybody heard ‘destruction’, so he obligingly went along. And he really is very obliging.”
Misel ni distrakcija, misel je zagozda. Misel je tisto, kar pravzaprav nikdar ne deluje.2
Prva stvar, ki nas na njem presune, je nasmeh. Presune v prvi vrsti zato, ker takoj občutimo, da je ta nasmeh postal stereotipen. Javna osebnost je, zato se je, kot vse kaže, primoran smejati: toda njegov nasmeh ni pomirjujoč, sijoč, še več, žareč nasmeh “povprečneža”, ki je dober družinski oče, simpatičen delavec, zgleden državljan in si kot takšen nima česa očitati; in kajpada to tudi ni nasmeh, ki na široko razkazuje vse zobe in navsezadnje razglaša, da življenja ne gre jemati tako resno, saj je že sámo po sebi lépo in vredno, da ga živiš, in sicer natanko na takšen način. Ne. Ne gre za nasmeh te vrste, ki je tako pogost med javnimi osebnostmi. Nasmeh je zarotniški, skorajda namigujoč: očitno gre za nasmeh, ki priznava krivdo. Vtis je, kakor da hoče tistim, ki ga opazujejo, z njim povedati, da se dobro zaveda, kako ga imajo za pokvarjenega in ambicioznega moža, zmožnega česarkoli in brez vsakršne šibke točke, in to kljub njegovemu videzu nekdanjega revnega semeniščnika in farškega lizuna: istočasno pa hoče opazovalcem, ki ga imajo za takšnega, povedati, da naj kar mislijo tako in da bo, če bi s tem v zvezi slučajno ostali še kakšni neporavnani računi, vsa zadeva objektivno preložena sine die (namreč do dne, ko ne bi bil več mogočnež). A ne le to: vsakršno poravnavanje računov z nemočnim in idealističnim “navadnim državljanom”, ki bi si dovolil izraziti svojo sodbo glede gnusne resnice o njem (ki jo je sam sicer priznaval), je vselej preprečevalo nekaj urgentnejšega, javno urgentnejšega. In prav to “skrivnost nečesa urgentnejšega” je v prvi vrsti skrival nasmeh. Nazadnje je ta nasmeh izražal še eno sporočilo, ki je bilo temeljno, neobhodno in skorajda sveto: s svojim zvitim nasmehom je neprekinjeno, na vsakem koraku in vsem dajal vedeti, da je lisjak. Torej da naj ga za božjo voljo pustijo pri miru, ker “pač ve določene stvari”, “ima določene urgentne opravke državnega pomena” (o katerih se bo prej ali slej razvedelo), “je tako spreten in recimo tudi izmuzljiv”, da se vedno znajde na najboljši način in v interesu vseh. In ker je bil ta nasmeh zarotniški, je bil kajpada tudi beraški: beračil je za sočutje do svoje razodete krivde.1
In January 1988 the Colombian drug Mafia2 issued a communique aimed at correcting public opinion about its supposed existence. Now the first requirement of any Mafia, wherever it may be, is naturally to prove that it does not exist, or that it has been the victim of unscientific calumnies; and that is the first thing it has in common with capitalism. But in these particular circumstances, this Mafia was so irritated at being the only one placed under the spotlight that it went so far as to give details of the other groupings who were trying to cover themselves by illegitimately using it as a scapegoat. It declared: “We ourselves don’t belong to the Mafia of politicians and bureaucrats, bankers, financiers or millionaires, nor to the Mafia of fraudulent contracts, monopolies or oil, nor to the media Mafia.”3
It is always a mistake to try to explain something by opposing Mafia and state: they are never rivals. Theory easily verifies what all the rumours in practical life have all too easily shown. The Mafia is not an outsider in this world; it is perfectly at home. Indeed, in the integrated spectacle it stands as the model of all advanced commercial enterprises.4
Minimalno prilagojeni odlomek iz romana P. P. Pasolinija Nafta, ki ga je prekinila avtorjeva smrt leta 1975 (prevod: Gašper Malej; Moderni klasiki: 58, Cankarjeva založba). Opisan je nasmeh Alda Troye aka Eugenia Cefisa, predsednika italijanskega državnega naftnega podjetja Eni. [↩]
Mafija je vmes postala precej smešna beseda, tako rekoč anahronizem, op. S. [↩]
Guy Debord, Comments on the Society of the Spectacle (1988), XXIII [↩]
Comments on the Society of the Spectacle, XXIV [↩]
JJ je spet uporabljal wikipedio (še pomnite tisto o Zločinu in kazni, Raskolnikovu in Bogu, brez katerega je vse dovoljeno?). Tokrat vsaj ne slovensko. Oznako “levi fašizem” je v pogovoru za TV SLO 3 utemeljil takole: “Najbolj natančno jo je opredelil levičarski teoretik Jürgen Habermas, ki je označil te pojave oziroma poskuse, da nekdo pride na oblast na načine, ki niso demokratični.” Oziroma kot pravi druga poved wikipediinega gesla: “The most prominent early user of the term left-fascism was Jürgen Habermas, a sociologist and philosopher influenced by the neo-Marxist Frankfurt School.”1
Česar JJ ne pove in najbrž niti ne ve, je prav vse okoli tega. Kako neskončno bolj zapletena je situacija, nakaže že opomba iz knjige Habermas: Introduction and Analysis:
“Habermas’s invocation of the term ‘Left Fascism’ at a conference on democracy and the university held in Hanover on June 9, 1967, arose with reference to student leader Rudi Dutschke’s call for ‘direct action’ in response to the police killing of activist Benno Ohnesor. Habermas thougt Dutschke’s call might stir up unconstrained mass revolt using violent tactics that resembled those used by Italian Fascists in the 1920 (ali vendarle ‘desničarskih študentov’ iz tridesetih, glej spodaj, op. S.) – a misapprehension that was repudiated by Dutschke and implicitly by Marcuse as a sign how far Habermas had fallen out of touch with the student movement. Habermas later retracted his characterization as an ‘overreaction’ in a 1977 Der Spiegel interview (pravzaprav je šlo za njegov lastni tekst v podporo ‘simpatizerjem’ Frakcije Rdeče armade z naslovom Probe für Volksjustiz, op. S.). For a full account of this episode, see M. Matustik, Jürgen Habermas: A Philosophical-Political Profile (Lanham, MD: Rowman and Littlefield, 2001), 49-54.”
Situacijo še toliko bolj zaplete geslo na nemški wikipedii, ki sliši na – prav nič zagonetno – ime Linksfaschismus. Na Habermasova obžalovanja in dodatna pojasnila ni bilo treba čakati celo desetletje2:
“Že v članku Reforma visokega šolstva in protestno gibanje ter prav tako v pismu Erichu Friedu z dne 26. julija 1967 je Habermas svoj očitek vzel nazaj: ‘V Hannovru sem o “levem fašizmu” govoril v jasni hipotetični navezavi.’
V pismu C. Grossnerju z dne 13. maja 1968 je dodal:
‘Prvič, nisem uvidel, da so nove oblike provociranja smiselno, legitimno in celo nujno potrebno sredstvo, da bi se izsililo razprave tam, kjer so zavračane.
Drugič, bal sem se iracionalnih predpostavk pristopa, ki ga je uvedel topos ‘kršenja pravil igre’. To bojazen čutim še dandanes, glede tega se namen moje takratne opazke ni spremenil. Seveda bi se /…/ danes /…/ tej etiketi levega fašizma izognil, ne le zato, ker je ta etiketa priklicala grob nesporazum enačenja SDS (Der Sozialistische Deutsche Studentenbund, op. S.) z desničarskimi študenti z začetka tridesetih let, temveč tudi zato, ker sem vmes postal popolnoma negotov glede tega, ali je mogoče resnično nove odpore primerjati s preteklimi prek idejnozgodovinskih vzporednic.
Tretjič, še vedno menim, da uporaba sile v sedanji situaciji ni sprejemljivo sredstvo političnega boja. /…/”
5. junija 1968 je Habermas objavil članek, v katerem je zatrdil, da so takšne oblike demonstracij ustrezno sredstvo opozarjanja prebivalstva na stanje kapitalističnega družbenega sistema. “Prek ‘virtualnega značaja nekakšne igre’ in prek ‘ironične podvojitve’ izzovejo obrambno reakcijo ter lahko s tem dosežejo ‘zdravilni šok’ ali ‘začudeni premislek’.” Kar zveni že malodane kot bahtinovski zagovor kulturniških protestov-karnevalov, glede katerih Smetnjaku – kot nekakšnemu karnevalskemu rekonvalescentu – ne nese dlje od nezaupljivosti.
JJ, jasno, ne čuti prav nobene potrebe po obžalovanju, kaj šele utemeljevanju, ki bi segalo onkraj soundbita ali dobro uležanih protislovij, a se v tem hkrati niti najmanj ne razlikuje od drugih akterjev, od politikov do filozofov, od kulturnikov prek novinarjev in drugih običajnih osumljencev do popolnih anonimnežev aka psihorobota dobrega, naplahtanega državljana.
“Levega fašizma” ni mogoče odpraviti z levo roko.3 Smetnjak ne ve nič ali skoraj nič o tej ali katerikoli drugi temi, a se skozi dani material skuša prebijati z najbolj osnovnimi, dosegljivimi orodji (wikipedia, google books, google translate …) ter s skromnim ciljem sestavljanja vsaj neznatno večje komplikacije, ki je nujna, če nočemo postati del primitivne in poenostavljajoče realpolitične računice.
Poenostavitev je namreč tista, ki zmore edina vladati, ali z besedami zgodbe Ena minuta človeštva Stanisława Lema4:
“Delitev dela, tudi duhovnega dela, ki se je začela pred kakimi trideset tisoč leti v paleolitiku, je postala ireverzibilen pojav in proti njej ne moremo storiti nič. Svojo usodo smo – najsi bo to dobro ali slabo – zaupali v roke izvedencev. Tudi politiki so pač nekakšni eksperti, čeprav samooklicani. In vendar celo dejstvo, da tudi dejansko kompetentni izvedenci služijo politikom s povprečno pametjo ali pred njimi klečeplazijo, ni tako slabo, saj tudi prvovrstni eksperti niso enotni glede katerega koli pomembnega problema na svetu. Ne vemo torej, ali bi bila logokracija med seboj sprtih strokovnjakov boljša od vladavine duhovno manj obdarjenih, ki smo jim podvrženi danes. Stalno slabšajoča se intelektualna kakovost vodilnih političnih elit je posledica rastoče kompleksnosti našega sveta. Ker nihče ne more v polnosti dojeti tega sveta, najsi bi bil še tako bistroumen, se do moči prerinejo isti, ki si s tem ne delajo nobenih skrbi.”
P. S. Levi fašizem ni subjekt, je odnos.
V istem geslu se pojavi tudi naš stari, odpeti znanec Bernard-Henri Lévy, katerega knjiga Ce grande cadavre à la renverse – ali v približnem prevodu: To veliko truplo, ki leži vznak – je obračun ravno s tem kadavrom, “oksimoronsko levico”, “novim barbarstvom”, “rdečim fašizmom”, ki jo recenzenti (tukaj in tukaj) zgostijo v – nič drugega kot – “zombijevsko levico”. Pri tem ne gre pozabiti, da BHL vse to počne v imenu lastnega, samooklicanega levičarstva. [↩]
Česar ni mogoče storiti niti s tem v povezavi omenjanim tekstom Alana Johnsona, v katerem je v obdelavi Žižek, na kar se domači svobodomiselni, antinacionalistični blok ponavadi odzove z: “Kako si drzne spravljati na našega Slavoja?!” Žižek je – v svojih krogih – enako nedotakljiv, onkraj dvoma kot JJ. [↩]
“And if they hate then let ’em hate and watch the money pile up.”
