Author Archives: Smetnjak


We love this game

Bedaka prepoznaš po stavku: „Šport ni politika.“ Na takšni (domnevno apolitični) bedastoči poganjajo fenomeni, kakršen je Zoran Janković, menedžer, ki, kot pravi, ni politik. Logika bi bila sledeča: politika je umazana, posel je čist, bolje, posel je posel. Šport je pop, šport je za vse čase – tako kot športni funkcionarji.

Športno novinarstvo bi moralo biti inferiorna oblika žurnalizma, dovoljeno mu je namreč nekaj, kar naj ne bi bilo v skladu z novinarskim kodeksom: navijanje. Nacionalni komentator med tekmo sme držati pesti, tuliti, kruliti za reprezentanco „naše“ države proti reprezentanci „njihove“ države, v tem ni menda nič nekorektnega. Zaplete se takrat, ko se izkaže, da je športno novinarstvo paradigma občega. Bolj ali manj vsako novinarstvo je navijaško ter se hkrati deklarira kot nepolitično (oz. objektivno). Še več, navijanje je nacionalni šport.

Humanitarna katastrofa Stožice ni le sramota celotnega državnega aparata, je sramota družbe. Pod parolo „kraha in iger“ je lahko „ljudstvo“ uživalo (najprej v sladostrastni anticipaciji monumenta in novega športnega epa, nato v zgražanju) v predstavi gradnje koloseja, nadaljevanju Izbrisanih, le da še v spektakularnejšem, IMAX formatu. Logika medijske razdelitve na redakcije pove vse o catch-all hladnokrvnosti (naj bo ta še tako kričava): medtem ko je politična/gospodarska/človeškointeresna poročala o eksploataciji gastarbeiterja alias fastarbeiterja („14-urni delavnik v mrazu, vročini, dežju in snegu, 250 evrov plače, nič socialne varnosti“), se je športna še naprej veselila čudovitega objekta in dramatičnih tekem.

Bi šlo (drugačno) senzibilnost pričakovati od umetnosti? Zagotovo ne v kulturosferi, v kateri se je mogoče proglašati za angažiranega umetnika, potihem (ali naglas) kolaborirati z Jankovićem1 ter za vse kriviti JJ. Tudi iz te „neuravnoteženosti“ (ki je stvar habitusa, afinitete, izbirne sorodnosti) vznika t. i. desničarski resentiment in nekakšna fronta zoper „kulturo“, ne da bi se jo s tem kakorkoli upravičevalo.

Spričo krize se pozablja, da je imela saga, imenovana Stožice, še en neljubi zaplet: t. i. nogometna pravljica, ki je dala „ljudsko soglasje“ k gradnji, je v vmesnem času izpuhtela. Vpoklic, odmrznitev Katanca deluje kot poskus reševanja projekta-objekta. Če deluje retromanično, retrogradno, ni v tem nič čudnega, le kaj je v teh krajih bolj učinkovito od regresije? Lo-tech navdihovalci so predestinirani heroji nacije, ki ji je predvsem do tega, da bi ostala preprosta.

Glede na to, da so že uspehi Mazejeve lahko distrakcija, kolikšno bi nanesle šele vnovične zmage reprezentance? Nogomet je opij ljudstva, celo tega. Gnev do lastne države bi se lahko premestil na tisto, zoper katero bi “naši” ravno igrali in, kdo ve, morda bi se še tisti „Hej, hej, hej“ namesto z „je za Janšo“ spet zaključeval z „ni Slovenc“.

Slovenija bo šla naprej.

  1. Damjan Kozole lahko posname t. i. angažirane filme o tihotapljenju ljudi ali prostituciji in hkrati propagandni video o Stožicah, predvajan v muzeju, imenovanem MAO. []


Tags: We are Trash

Minority Report

„Prav zato je mogoče spreminjati vrednost členov, preoblikovati ‘dober’ člen v slabega in obratno, ne da bi s tem spremenili delovanje samega nasprotja.“
Jacques Rancière

Tomaž Majer se je vrnil na proslavi dneva t. i. samostojnosti in enotnosti. Avtogena trenirka.

Kdo je trenirkar? Slabši državljan, lovilec krivin, lenuh, neuspeli, nekoristni, uličar, čefur1

Kdo je oblekar/kravatar? Boljši državljan, poštenjak, marljivi, uspeli, koristni, gospod (gospa), Slovenec …

Tako na svet gledajo republikanski desničarji iz ameriških najstniških komedij (kjer igrajo golf, jadrajo, hodijo na proslave in dobrodelne bankete …) ali soap oper (Blake Carrington iz Dinastije, JR Ewing iz Dallasa). Nazori, še kako aktualni v začetkih tranzicije, ko so se tisti, ki so imeli kaj/več od nje, hvalili s tem, da so japiji, in po napornem delovnem dnevu prebirali takrat obvezno čtivo – bonton. Ženice so med poletnim dopustom v hotelu s štirimi zvezdicami na samopostrežni večerji za sosednjo mizo občudujoče opazovale častitljivega gospoda tujca v obleki in kravati ter tarnale, zakaj njihovi moški nosijo zgolj karirasto srajco s kratkimi rokavi.

JJ manever je kombinacija reverse psychology in guilt trippinga, psiholoških trikov, ki so običajno rezervirani za otroke. Volilni bazi gospodov/gospa Slovencev sporoči: „Čefurji so boljši od nas, saj grejo vsaj volit za svoje. Držijo skupaj, mi pa vlečemo vsak v svojo smer. Ostanite doma, naj nas kar premagajo.“ Nakar naj bi gospod/gospa Slovenec pihnil „Aja?!“ in odhitel na volitve. Njegov glas, ki je a priori vreden več (a le kot potencialnost), z lastno aktualizacijo postane glas in pol. Čefur nima šans.

Toda kdo/kaj sploh je ta čefur? T. i. druga stran, tista, ki jo JJ pričakuje in projicira kot svoj protipol, tista, ki jo nujno potrebuje, ker brez nje ne obstaja – in vice versa, to ne more biti. Je namreč njemu identična ali vsaj ekvivalentna.

Tujstvo, manjšinjskost, čefurstvo je tisto, kar je znotraj takšne konfiguracije nemogoče misliti, čeravno je povsem realno. Tujstvo kot možnost drugačnih izbir, dejanskost drugačnih možnosti: če si tujec (kakršenkoli že – celo takšen iz JJ-eve glave), ne hodiš nujno na volitve (in tudi če voliš, ne voliš nujno za Jankovića). Če ne spoštuješ tistega, kar je Slovenija2, te nujno ne daje nostalgija po Jugoslaviji. Če si na demonstracijah, ne skačeš nujno na „Hej, hej, hej, kdor ne skače, je za Janšo“3 in nisi nujno navdušen, ko tam zagledaš ljubljenčke, gorečneže, beneficirance, olimpionike t. i. druge strani4

Jan Plestenjak x Diego Menendes – Moja punca

  1. Ta ni (izključno) etnična identiteta, temveč becoming of mind. []
  2. pri čemer ji ne gre pripisovati posebne originalnosti oz. avtogenosti []
  3. Ker se ti nogometne metafore upirajo enako, kot so se Rudiju Šeligu, in ker to nujno ne pomeni, da si desničar. []
  4. NSK-jevce, liberalne akademike itd. itd. []


Tags: We are Trash

God’s lonely men

Vsem tistim, ki brigadirja Krkoviča posmehljivo primerjajo z generalom-pesnikom Maistrom, gre odvrniti: njegovi vplivi1 so precej bolj razpršeni v prostoru-času.

Za začetek je treba prisluhniti njegovi2 pesmi Sam, ki jo je na Slovenski popevki 2011 zapel Matjaž Jelen.

Tu so zakoni in uredbe, ki omejujejo kipenje volje in moči. Tu je načelna ljubezen do ljudi (civilistov), ki je hkrati toliko vzvišena, da beži pred vezmi in zase zahteva radikalno samoto. Tu je kozmos, ki je neskončnost nočnega neba in hkrati neskončna globina osebe, kozmos, ki obudi skrivno čustvo, da “gori in boli”, čemur bi Badiou rekel “strast do realnega”3. In tu so seveda prijatelji/tovariši (necivilisti/nebirokrati) tam nekje, razkropljena nietzschejanska elita iz filmov Howarda Hawksa.

A kdo bi mogel biti ta naslovljeni prijatelj, če najočitnejšega zanemarimo? Tu so prvi trije kandidati.4

Jukio Mišima, najznamenitejša japonska literarna figura 20. stoletja in ustanovitelj zasebne milice Tatenokai, ki je po neuspelem poskusu državnega udara storil/izvedel seppuku.

Travis Bickle, (domnevni) marinec, vietnamski veteran, avtor sijajne redefinicije razmerja med square in hip ter vestni pisec pisem mami in očetu.

George S. Patton, general-pesnik, katerega prehajajoči, panteistični jaz v pesmi Through a Glass, Darkly se seli iz bitke v bitko, z bojišča na bojišče ter prikliče Borgesa in njegovo podporo Pinochetu proti “vraževerju” demokracije v imenu “meča časti”.

  1. zavestni ali nezavedni? vseeno, bi rekel Bourdieu in alternativo razrešil s pojmom habitusa, zagotovo pa zavedni []
  2. magari ghostwriterski, to ne spremeni ničesar []
  3. čeravno pervezna, a kdo more biti razsodnik le-te? []
  4. Naj besedilo obvelja kot work-in-progress, ki se mu v nadaljevanju dodaja ali odvzema brate v orožju-peresu. []


Tags: Revisionisms

1. Svetovni Festival Domoljubne Pesmi

Brigadir Tone Krkovič je ekskluzivno za Smetnjak razkril, da se nam po 1. Festivalu Slovenske Domoljubne Pesmi že naslednje leto obeta 1. Svetovni Festival Domoljubne Pesmi. “Končno bomo izvedeli, katera nacija je najbolj patriotska na planetu. Jaz stavim na Slovenijo!”

Udeležbo na (nad)zgodovinskem dogodku so že potrdile:

SRBIJA

HRVAŠKA

KITAJSKA napoveduje staro uspešnico v novi preobleki

SEVERNA KOREJA bo nekoliko bolj očetovsko obarvana

NEMČIJA se bo iz dokaj razumljivih razlogov osredotočila bolj na mater kot na domovino

ČILE se bo držal tradicionalne generalne linije

Brigadir Krkovič je Smetnjaku tudi razkril, da še ne ve, katera verzija Mati Domovine bo zastopala SLOVENIJO, in pri tem dodal, da ne izključuje možnosti, da bi se o tem državno pomembnem vprašanju odločalo na referendumu.



Tags: Revisionisms

Koda radosti

Dober mesec preden se je požrtvovalno izpostavil sevanju christmas carols v Maxijevi izložbi, je Aleš Šteger v zahvalo za “promocijo francoske kulture” postal francoski vitez reda umetnosti in leposlovja, pripadnik (med)državnega plemstva, dobesedno. Predvidljive gloriole strateške pozicije, v kateri se združujejo literat, založnik, kulturni menedžer itd., a tudi profiliranje umetnosti kot lova na nagrade (ali leposlovja kot leporočja).

Z Alainom Badioujem1 imamo kup težav, in vendar se v povezavi s Štegrom ni mogoče upreti citiranju 20. stoletja oz. obdelavi menda značilno francoske figure pesnika-diplomata:
“V bistvu Saint-John Perse od petdesetih let dalje zaseda mesto, ki ga je zapustil Valéry, mesto uradnega pesnika Republike. Gre za srečnega in uspešnega moža, z rajskim otroštvom, visoko državno kariero, s plemenitim izgnanstvom, srečnimi ljubeznimi in veliko odlikovanji. Zdi se, da ga ni moglo doseči nobeno nasilje tega stoletja. V tem smislu Saint-John Perse, ki nadaljuje in podkrepi claudelovsko figuro pesnika-diplomata, v stilu kitajskega mandarina (pišem verze o izgnanstvu in nestanovitnosti človeških reči, toda vsakomur dam vedeti, da sem cesarjev podsekretar), utrdi neko figuro, ki v polnem zamahu 20. stoletja ponavlja dejstva iz 19. stoletja. Perse je resnično človek tretje Republike, obdobja mirnega imperializma in dobrodušne družbe, ki je zaspala na svoji lastni moči, njen glavni literarni žanr pa je diskurz podeljevanja nagrad. Če hočemo začutiti, kako doma se počuti v tovrstnih dejavnostih, pa tudi, kako se lahko v tej elegantni spretnosti meri z Valéryjem (priznanim mojstrom gimnazijskih in akademskih ceremonij), in konec koncev, kar ni enostavno, kako ušesom prijetno zna oblikovati pompozne splošnosti, potem zadostuje, da preberemo njegov govor ob prejemu Nobelove nagrade.
/…/ je prav Saint-John Perse iz svojega pozlačenega fotelja iztekajoče se republike zelo dobro zaznal, tako kot zaznamo oddaljeno mrmranje, katerega vzroka ne poznamo ali pa se zanj ne menimo, da je imelo stoletje neko epsko dimenzijo. In morda sta mu celo njegova vzvišena distanca in njegova prikrita neangažiranost, ki sta zaradi njegove ključne državne funkcije toliko radikalnejši, bolj kot drugim omogočili razumeti, da je bila ta epopeja v bistvu zaman. Disjunktivna sinteza, ki jo nosi Persova poezija, je disjunktivna sinteza duhovne izpraznjenosti in epske afirmacije.”

Odlikovanja ne bi mogli pripeti na boljši kraj. Pozlačeni fotelj v izložbi.

Drugi pasus posvečamo Stojanu Pelku, filozofu/sociologu in kreativnemu direktorju, prevajalcu Deleuza2 in ožjemu članu Jankovićeve stranke, svetovalcu predsednikov uprav in predavatelju na FF, prevajalcu Negrijevega3 Imperija Negrija in prinašalcu EU demokracije na Kosovo4 itd. Minima moralia najslavnejšega mandarina Theodorja W. Adorna:

“Marsikdo si iz stanja, ki je nastalo ob odpravi poklica, spet ustvari poklic. To so čedni ljudje, priljubljeni, z vsemi dobri prijatelji, pravičniki, ki humano oproščajo vsako prostaškost in brez zadržkov obsojajo kot sentimentalen vsak vzgib, ki ni normiran. Nepogrešljivi so pri poznavanju vseh kanalov in vzvodov moči, uganiti znajo najbolj skrivne razsodbe in živijo od tega, da jih urno sporočajo naprej. Najdemo jih v vseh političnih taborih, tudi tam, kjer velja zavračanje sistema za samoumevno in se je razmahnil sproščen in prefinjen konformizem posebne vrste. Pogosto očarajo z nekakšno dobrohotnostjo, s sočustvujočim zanimanjem za življenje drugih: z nesebičnostjo, ki izvira iz špekuliranja. So bistri, duhoviti, občutljivi in dovzetni; stari trgovski duh so spolirali z dosežki predvčerajšnje psihologije. Zmožni so vsega, celo ljubezni, a venomer nezvesto. Ne varajo iz gona, ampak iz principa: še same sebe vrednotijo kot profit, ki ga ne privoščijo nikomur drugemu. Na duh jih vežeta izbirna sorodnost in sovraštvo: so skušnjava za preudarne, pa tudi njihovi največji sovražniki. Kajti prav oni si pretanjeno prilaščajo in kazijo še zadnja zatočišča upora, ure, ki se izmikajo zahtevam mašinerije. Njihov zapozneli individualizem zastruplja, kar je od individuuma sploh še ostalo.”

Pet Shop Boys – Ego Music

  1. ki skupaj z Žižkom tudi sam globetrotta, najraje po posh art galerijah, kjer mandarinici čebljata o imperativu revolucionarnega nasilja []
  2. in Guattarija []
  3. in Hardtovega []
  4. Da ne bo nesporazuma, v vsem tem ne vidimo nobenega protislovja. []


Tags: Revisionisms