Pravijo, da se je Zlatko spremenil. Da ni več tako zelo v “svet je lep” moudu, v kakršnem je bil. We’re clearly not experts, a morda je problem v tem, da mu je pienso positivo nišo spizdil, nipnil nekdanji sidekick Nipke (oglejte si Popoln lajf in število ogledov). Mar od tod sprememba strategije, vletavanje na državne proslave, petkovi protesti, komad Delavske pravice, vrzelaste maske itd.? Do točke, ko ga ima JJ-ov gang hejterjev v stalni obdelavi. Vendar že krajši research pokaže, da se je Zlatko tudi prej šel nacionalboljševistično angažiranost (denimo o Muri) in da ni bila to nobena ovira, da ne bi bil hkrati posterboy bank ali mobilnih operaterjev (yes, it’s called woke capitalism in komad/spot Ljubljana morda popolni primer tega – kralji ulice srečajo najlepše mesto na svetu).
Določeno mutacijo vidimo nekje drugje. Zlatko se na novi plati Julijan Mak identificira z Ivanom Cankarjem.1 Kar potegne na Dachov lajn iz Mrki flow: “Jebeš MC-je, loh bi betlu pisatelje.”2 In other words, loh bi bil eden izmed njih. V razmerah poostrene kulturne vojne to praktično ne pomeni drugega kot: loh bi bil kulturnik. Kulturnik v smislu statusa, a še bolj v smislu state of mind. Jasno, tudi sense of entitlement. Kulturnik na pravi strani zgodovine (namesto da bi bil na pravi strani popa). The next thing you know they’ll be using fuckin rodilnik. (Please don’t.)
Z besedami sovražnikov, Zlatko si ne želi drugega kot biti/postati parazit. V dobitni kombinaciji s trenirkarstvom postane idealna tarča (naš zapis Minority Report iz 2013 se žal ni slabo postaral). Zlatko temu izrazito nasprotuje, kar izpade predvsem defenzivno: “Očitajo mi, da ne delam nič. Vidijo samo, ko v baru pijem kavo, nikol pa maraton, ko si razbijam glavo.” Vse skupaj nasploh deluje kot nekakšen acknowledgement of downfall.
K sreči je tu razkorak med besedami in podobami. Naj govori, kar hoče, Zlatko iz sebe uprizori kostumsko/zgodovinsko dramo, katere osrednji vektor je sprehajalna palica. Pri tem se Teorija brezdelnega razreda Thorsteina Veblena začne brati, kot bi jo naročil sam Janša:
“Večji del šarma, ki krasi ročno izdelani čevelj, brezmadežno perilo, svetlikajoči se cilinder in sprehajalno palico, kakršni tako izrazito krepijo prirojeno gospodovo dostojanstvo, izhaja iz tega, da poudarjeno namigujejo, da tisti, ki je tako opravljen, ne more biti udeležen v nobeni zaposlitvi, ki bi bila neposredno ali nemudoma v človeško korist. Elegantna obleka svojemu elegantnemu namenu ne služi le s tem, da je draga, temveč tudi s tem, da je insignija brezdelja. Ne kaže le tega, da je tisti, ki jo nosi, zmožen zapravljati sorazmerno visoke zneske, temveč istočasno dokazuje, da troši, ne da bi produciral.”
Ni v posebno pomoč, ko Zlatko takole opiše Cankarja: “Gospoda, kot ste vi, treba spoštovat in vikat.” In pristavi: “Princ z gore, princ Fužinc te čut in te more tikat.”
Veblen v nadaljevanju izpostavi ravno afiniteto med brezdelnim gospodom in športnikom/trenirkarjem: “Navada uporabe sprehajalne palice se ne zdi drugega kot trivialen detajl, če nanjo gledamo le kot na potezo sodobnega življenja, toda ta praksa ima za tisto, kar obravnavamo, določen pomen. Razredi, med katerimi je navada najbolj razširjena – razredi, ki jih splošna predstava povezuje s sprehajalno palico –, so možje samega brezdelnega razreda, športniki ter prestopniki nižjega razreda. K temu gre morda dodati še može, ki se ukvarjajo z imetniškimi zaposlitvami. To pa ne velja za običajne ljudi, zaposlene v produkciji, prav tako gre mimogrede omeniti, da ženske palice uporabljajo le v primeru bolezni, kjer je njena funkcija povsem drugačna. Seveda gre v veliki meri za zadevo vljudnostne navade, vendar so njena osnova nagnjenja razreda, ki diktira njene standarde. Sprehajalna palica razglaša, da so roke tistega, ki jo uporablja, zaposlene z vsem drugim kot s koristnim delom in potemtakem služi kot dokaz brezdelja. Obenem je orožje in v tem smislu služi potrebi, kakršno čuti barbar. Rokovanje s tako oprijemljivim in prvobitnim napadalnim sredstvom deluje nadvse pomirjajoče na vsakogar, ki je obdarjen že z zmerno stopnjo okrutnosti.”
Vse, kar Zlatko bolj ali manj počne v spotu, je brezdelje. Še več, dolce far niente. A ravno to je intrigantno. Tako kot situacionizem potrebuje veblenovski popravek, Veblen potrebuje situacionističnega. Spot – brez besed – pove tole: “Početi nič, a hkrati razmišljati, medtem ko ne počneš ničesar, je izčrpavajoče. Delati je precej laže. Slediš dobro utirjeni poti. Na delu je nekaj lenega. Delo je pobeg, poceni kupljena čista vest.” Ali denimo tole: “Spominjaš me na elegantne ljudi 18. stoletja, ki so se izrazito ubadali s svojim videzom in s tem, kakšen učinek ima na druge. To je že bila kreacija, začetek revolucije. Distanca, ki jo ustvari elegantnost, do tistih, ki niso elegantni, je ključna. Ustvari določeno praznino okoli osebe.” Oba citata sta iz Zbiralke (1967) Érica Rohmerja, ki je veljal za najkonservativnejšega izmed novovalovcev.
Očitno je, da je spot pretirano zazrt nazaj, v analogno, retro, organsko, a premore nastavke, ki jih je mogoče spraviti naprej. Dober začetek je že afirmati vse očitke v Yes Chad slogu. Kot navrže sam Zlatko: izmeček? Več od tega, izmeček izmečka. Parazit? Vsekakor, v serrovskem smislu (whatever that is) ali takšen iz istoimenskega filma Bonga Joon-Hoja. Brezdelje? You poor sods, you can’t even imagine what that is, eh?
Lice-cmerstvu prvorazrednih in drugorazrednih se zoperstavi aristokratsko-proletarsko, kjer slednje – v nasprotju z Veblenom – ni zvedeno na prestopniškost. Sodeč po JJ tviterosferi je jasno, da je tisto znamenito frazo treba obrniti: you scratch a fascist, you get a liberal. Špeckahlasti, vreščeči, cvileči, žugajoči, s prstom krileči, zgražajoči se malomeščan.3
Je mogoča sinteza med situacionizmom in veblenovstvom? Morda se skriva v parafrazi tistega znamenitega Whiteheadovega citata: »Civilizacija napreduje tako, da veča število pomembnih operacij, ki jih lahko opravimo brez … dela.« Tudi zato je predzaključni prizor, v katerem Zlatko, sedeč v oldtimer kabrioletu, nastavi glavo vetru-soncu, zgovornejši, lol, od slehernega verza. Da, nekoliko celo spomni na Ledgerjevega Jokerja v Temnem vitezu. Tisti neprecenljivi občutek, bolje, občutje. Po uspešno opravljenem delu. To je, po uspešno opravljenem brezdelju. Not post-coital. Post-work.
- okej, bil je tudi že reinkarnirani Jože Plečnik [↩]
- Btw, na našem instagram accountu si lahko med highlighti pogledate, kako se ti betli iztečejo. [↩]
- there’s tons of them on the “other” side, obviously, too [↩]
