Drévi vadimo predsedniške poljube. Ne ponavljamo za Benettonom, temveč originalom: Brežnjevom in Honeckerjem iz 1979.
Drévi se urimo v veščini, imenovani regifting. Prinesite nesmiselno darilce in dajte smisel nesmiselnemu darilcu nekoga drugega. Hey, why not even a fruitcake? Da gift ne bo več zagiftan.
Let’s marry Christmas!
V razmerah kompanjonstva je prijateljstvo toliko nujneje obuditi od mrtvih.
Nočemo biti kul, ampak topli. Nočemo biti družabniki, ampak bratje.
Michel Foucault, Smetnjakov mentor v teh zadevah, pravi:
»Danes me zanima prav problem prijateljstva. V stoletjih po antiki je bilo prijateljstvo zelo pomembno družbeno razmerje: družbeno razmerje, v katerem so imeli posamezniki določeno mero svobode, v katerem so imeli na voljo določeno vrsto izbire (seveda omejene) in zaradi katerega so lahko doživljali zelo intenzivna čustvena razmerja. Prijateljstvo je imelo tudi ekonomske in družbene implikacije – posameznik je moral pomagati svojim prijateljem itn. Mislim, da je ta vrsta prijateljstev izginila v 16. in 17. stoletju, vsaj v moški družbi. Prijateljstvo je postopoma postalo nekaj drugega. Od 16. stoletja naprej v nekaterih besedilih izrecno kritizirajo prijateljstvo, ki ga imajo za nekaj nevarnega.
Vojska, birokracija, administracija, univerze, šole itn. – v pomenu, ki ga imajo te besede danes – ne morejo delovati s tako intenzivnimi prijateljstvi. Mislim, da lahko v vseh teh institucijah opazimo precejšnje prizadevanje, da bi zmanjšali ali minimizirali čustvena razmerja. Tako je zlasti v šolah. Ko so vpeljali ustanove za sekundarno izobraževanje, v katere so sprejeli več sto mladih fantov, ni bil eden izmed glavnih problemov zgolj to, kako jim onemogočiti seksualna razmerja, ampak tudi sklepanje prijateljstev. V zvezi s temo prijateljstva si lahko ogledamo, denimo, strategijo jezuitskih institucij – jezuiti so namreč prav dobro vedeli, da prijateljstva ne morejo kar ukiniti. Zato so poskušali vlogo, ki so jo igrali seks, ljubezen in prijateljstvo, hkrati uporabiti in omejiti. Mislim, da bi morali zdaj, ko smo proučili zgodovino seksualnosti, poskusiti razumeti zgodovino prijateljstva ali prijateljstev. To je zelo zanimiva zgodovina.
Ena izmed mojih hipotez – prepričan sem, da bi jo lahko potrdili, če bi se tega lotili – je, da je homoseksualnost (s tem razumem obstoj spolnih razmerij med moškimi) problem postala šele v 18. stoletju. Pred našimi očmi se spreminja v problem za policijo, za pravosodni sistem. Mislim, da homoseksualnost v tem času postaja problem, družbeni problem prav zato, ker je prijateljstvo izginilo. Dokler je bilo prijateljstvo nekaj pomembnega, dokler so ga v družbi sprejemali, ni nihče opazil, da imajo moški med seboj seksualna razmerja. Ne bi mogli ravno reči, da jih niso imeli, le da to ni bilo prav nič pomembno. To ni prinašalo nikakršnih družbenih implikacij, zadeva je bila kulturno sprejeta. Prav nič ni bilo pomembno, ali se ljubijo ali poljubljajo. Popolnoma nič. Ko pa je prijateljstvo kot kulturno sprejeto razmerje izginilo, se je postavilo vprašanje: »Kaj pa moški počnejo skupaj?« In v tistem trenutku je nastal problem. In dandanes to, da se moški ljubijo ali imajo seksualna razmerja, dojemamo kot problem. Prepričan sem, da imam prav: izginotje prijateljstva kot družbenega razmerja in dejstvo, da so homoseksualnost razglasili za družbeni, politični in medicinski problem, sodita v isti proces.«
Zmedene glave imajo jasne cilje. Will will will, kill kill kill. Breivik iz dežele Mrtvega snega vse pobrka, socializem, komunizem, socialdemokracijo, liberalizem itd., in potem vseeno izbere prave tarče (teroristi so vendarle simbolisti), socialdemokratsko mladino, ob čemer se določena filozofska misel mora namuzniti, tista, ki velja za radikalno, ne skrajno, tista, ki ne neha naglašati, da je socialdemokracija izumila koncentracijska taborišča ali da vselej ukaže streljanje, ko beda izstopi iz svojega geta.
Neonaci je največja pretnja demokratičnemu življenju, poreče medijska/akademska/političnokorekcijska/sredinarska realiteta, ki tudi sama ne loči med socializmom, komunizmom, socialdemokracijo, liberalizmom itd. Tako se pridni šolarji spravljajo nad delikvente, favorizirana metoda ostaja denunciranje, in za to prejemajo štipendije, subvencije, magisterije in doktorate, predavajo na fakultetah, konferencah, seminarjih, zborovanjih, podajajo mnenja in vselej vmesna (čeravno vnaprej odločena) poročila, sestavljajo referate, izvajajo raziskave na inštitutih, so dejavni v odborih in komisijah in svetovalnih organih, vselej na preži, vselej tako barometrični, naježena koža demokracije. Neonaci kot centralni problem dobavlja kariere, ugled, standard tistim, ki zagotavljajo tolerančni standard, centralno zavzetim in ogrevanim, vsaj nekaj, da kompenzira to nenehno izpostavljanje nevarnosti. Včasih je v njihovih skovikih “fej, to” mogoče začutiti prizvok hvaležnosti. Hvala ti, ker si, neonaci. Pripisujejo mu veliko avtorstvo in si potem delijo tantieme. On pa ni honoriran, jasno, ko ni drugega kot ništrc, izgubljenček, iznad niča ga drži le njegov nebodigatreba. Toda nihče ne poreče, da je neonaci faza, stvar adolescence, epizoda odraščanja, vaja v sovraženju, katerega problem je le v tem, da je napačno usmerjeno, drži, kak primerek doraslosti, dozorelosti nikdar ne doseže, a če jo, se neonaci prelevi v navadnega, normalnega, nedolžnega državljana, uslužbenca, tega nevpadljivega, zmernega, vzornega, ravnoprav fašista, ki ga prepoznaš po tem, da ima na vse zmeraj pripravljen odgovor: “Doma imam družino, otroke. Nisem mogel, ne morem ravnati drugače.” Nobene dileme. Če bi dilema obstajala, bi obstajala tudi odločitev.
Neonaci, le še ena trač tema kulta mladine in tetkastih omizij.
WTF is Zombie Nation?
Zombie Nation se rodi posthumno, a ne s splavom. Spočetje pripada času, ko Ice T in Bodycount harajo z albumom Born Dead; Florian Senfter in Emanuel Günther se iz upora ne rodita alive (to preprečijo Pearl Jam), temveč undead. Sartrov »pekel so ljudje okoli nas« je za njiju dobeseden, vendar nič kaj tragičen: njun sosed in bavarski kumpel je DJ Hell, ki jima na International DeeJay Gigolo izda debi album Leichenschmaus (1999). Na slednjem je tudi komad Kernkraft 400, transžanrska klasika, ki združi elektro, rave, tehno, trance in eurodance ter se infiltrira v hit liste na Vivi. Emanuelu je vse to preveč in Zombie Nation postane solo projekt Floriana, ki začne izdajati tudi pod imenom John Starlight. Sledijo številni rilisi in remiksi (nekaj jih na Cocoonu izvrže Sven Väth), lastni založbi Dekathlon in UKW ter v ljubiteljskih krogih odmevna albuma Absorber in Black Toys. Florian se nato speča s pop zvezdnikomTigo, ki vodi edino založbo v permanentnih čislih foruma Erola Alkana. Dvojec se poimenuje ZZT ter izda bleepy bloopy odtrganki The Worm in Lower State of Consciousness, Erol Alkan in Justice, takrat še zaželena referenca, zanju prispevajo res luštkana remiksa. ZN undeath drive pa neumorno melje dalje: izjemni album Zombielicious (za založbo Turbo ga remiksajo šefi od Proxyja do Tige), remiks Tiginega What You Need, komad Relax za Ed Banger kompilacijo Let The Children Techno ter rušilni singli Overshoot/Squeek in Tight. Sledi eksperimentalni projekt The Mind of Many, v sklopu katerega Florian prek spleta soustvarja glasbo z naključnimi producenti, ter vrnitev ZZT, ki se materializira v albumu Partys Over Earth, domnevnim techno izdelkom 2011. Tukaj Smetnjakovi faktičnosti zmanjka sape … ugh: people, it is Zombie Nation!
