Ob zgodovinskih trenutkih se še prerado zgodi, da se kakšna roka zatrese, in tako je naneslo, da je tvorcu pričujočega plakata ilustriranje ušlo iz nadzora in je nastal vtis, kot da bi palicaja sub-verziranega Igorja Vidmarja nekam nekultivirano gnala v smer proti policijski postaji, kjer bi se vsi trije posvetili garaškemu delu zasliševanja, glede katerega ne more nihče vnaprej predvideti, kako neugodno se bo zavleklo.
Menda je ob tem nadprecioznem jubileju, kjer tako skladno sovpadeta neka biografija in ne kar tam neka zgodovina, še toliko nujneje zatrditi, da je nastali VTIS DOCELA ZGREŠEN.
Situacija je namreč diametralno nasprotna: Vidmarju lojalna organa ga podpirata vsak s svoje strani (in vsak po svojih najboljših močeh) ter v skladu z vsemi predpisi poskrbita, da častitljivi državljan na svoj dom alias v Kino Šiška prispe v enem samem neprecenljivem kosu. Vendarle smo v času poledice in tudi kult osebnosti alias relikvija ima lahko – kljub še tako jekleni volji – lomljive kosti. Zato previdno, modra angela varuha, le previdno.
Naj varno pripeto češnjo na torti gverilsko-administrativnega aparata pospremi napitnica:
“Predragi pink/punk kartel, še na mnoga leta!”
PS: Bralcem se gre opravičiti zaradi prekomerne rabe pridevnikov, trenutek je bil močnejši od sloga.
PS2: Da se plakat nekoliko frivolno poigrava z ikonografijo koncentracijskega taborišča, gre pripisati Žižek/NSK dediščini, zatorej v tem ne gre videti hudega. Otročarije so vselej nedolžne, četudi jih inscenirajo bradači in rogači.
PS3: Resnično sentimentalno obdobje, kar se pankrtov tiče: najprej so našli Botrčka, zdaj še Očija …
