Slednje odstavke sem nameraval spisati nekje po novem letu, ko bi tale seznamčič imel morda malce več pomena. Kakorkoli, s prvim četrtletjem 2k9 za hrbtom, bom v naslednjih vrsticah poizkusil napovedati heroje 2009 ali tiste, ki bi si to zaslužili postati.
White Williams
Ko sem pred časom prisostvoval nadvse obskurnemu live act omenjenega pobalina, (njegovo zasanjano pomanjkanje strukture, ki mi je v glavi risalo vzporednice s filmi Davida Lyncha in je v trenutku popolnoma spraznilo plesišče) sem hitro uvidel, da ima fant nekaj posebnega. Njegova studijska produkcija je sicer manj razštelana in čvrstejša, kar pa na njeno všečnost nima vpliva.
Simon Bookish
Simon Bookish je Jarvis Cocker v sodobneje spolirani ikebani. Ekscentrična lucidnost, ki sije od angleškega maverika, je nekaj, kar sem v zadnjem času pogrešal. Njegova čudaškost, ki so jo nekateri otoški mediji označili kot nadležno, v moji glavi zveni nadvse žlahtno.
Dolby Anol
Škotski duo, katerih ime v pravem angleškem dialektu sumljivo spominja na dvojni anal, je prispeval enega bolj inovativnih 4/4 vtisov v zadnjem času. Njuna kaotičnost kani v kratkem razdejati tudi plesišče naše najljubše kleti. 21. marca namreč prihajajo v goste Sindikatu (še enkrat čestitke za booking – krajši intervju tule).
Farley Jackmaster Funk – Love Cant Turn Around (Dolby Anol remiks)
Congorock
Italija gori! Po The Bloody Beetroots in Crookersih (slednjim, roko na srce, že malce pojenja sapa), so nam sedaj dali še Congorock. Podobno kot omenjena dueta je tudi Rocco na strani elektroidnega jacking housea, vendar s to razliko, da se v širokem loku izogne nadležni repeticiji, ki se sicer rada prikrade v produkcijo Crookersov, Herve-ja in ostale fidget druščine.
Leave a Reply