90 let stare Brechtove zgodbe o “sodobnem stanovanju v slogu Bauhausa”1 nismo prevedli zato, ker bi mislili, da je še vedno sodobna, temveč zato, ker ne pomnimo, da bi bila kdaj sodobnejša kot ravno zdaj.
Pripoved se začne z vojno oziroma nje koncem, kolikor se ta za povratnike – ali vobče – sploh lahko konča in kolikor se nadaljuje z drugimi sredstvi. Njihovo poškodovanost/travmatiziranost pripovedovalec umesti v dve kategoriji: k številčnejši sodijo tisti, katerih manire in navade nekoliko trpijo, k manjštevilčnejši tisti, ki so, od vrnitve naprej, postali “silno fini”. Pri tem se zdi, da Brecht, točneje, njegov malodane do provokacije dobročudni pripovedovalec ne predpostavlja, da bi se zgolj delali takšne, temveč so zanj resnično elegantni, prijazni, bistri, krasni, na kratko, prvovrstni.
V primeru sodobne Ljubljane nas daje občutek, da imamo prej opravka z obratnim sorazmerjem, kjer finoče ne primanjkuje, a je tudi delo na “delati se” vsekakor nezanemarljivo. Pri tem igrajo evfemizmi, olepševanja, stilizacije odločilno vlogo. “Najlepše mesto na svetu” je češnja na tej ledeni torti, začelo se je kot šala nad robatežem, a se sprijelo v glazuro. Oglejmo si še kak drug primer: preživetju ali, bolje, preživljanju se v danih razmerah reče kultura bivanja, pri čemer se 20-letniki nemalokrat zdijo bolj prekaljeni veterani tega savoir-faire/savoir-vivre kot kdorkoli. Honorar se je že povsem približal etimološkemu korenu honōrārium. “Častno darilo; darilo, ki ga nekdo dobi v čast”, torej stvar ugleda in prestiža, nekaj docela simboličnega, kar se stori ex gratia, iz miline, dobrovoljno, kot uslugo, in kar nanese delovna razmerja, ki si jih je mogoče privoščiti le z zaledjem, recimo zalogo akumulacije iz časov tranzicije. Z njim se honorarca tako počastí kot počásti. Ne čudi, sprva je honorar pomenil ravno podkupnino, ki si jo plačal, da bi prišel do uglednega, neplačanega položaja. V skladu s tem si mimo kulturnega kapitala morda niti ne gre obetati – še kakšne – donosnosti v tako ali tako nedoločeni oz. nedoločljivi prihodnosti, a saj je tako tudi dosti manj vulgarno, tj. bolj slick. Ali še z eno besedo: dekorum. V slovenščini se ta nanaša na “ugled, čast, dostojanstvo”, v angleščini na “skladnost z okusom in spodobnostjo”, “etiketo”. Tisto, kar pritiče, tisto, kar je čedno, čednostno. V Brechtovi zgodbi vse te in njim sorodne besede protagonistom nenehno skačejo iz ust.
Zametke Bauhausa je najti v protisecesijskim spisu Ornament in zločin Adolfa Loosa, v katerem je – na liniji “klasičnega” družbenega evolucionizma, ki ne more brez tetoviranega Papuanca, bingljajočega na drevesu – postavljeno, da je ornament zločin. Zoper kaj drugega kot ravno okus. Dekorum proti dekoraciji. Pot od tu vodi do mednarodnega, modernističnega sloga, vse do maksime oz. minime “manj je več” Miesa van der Roheja, glede katerega ne gre pozabiti, da je šolo Bauhaus – v primerjavi s predhodnima direktorjema – hotel narediti za apolitično. Krovna apologija “minimalizma” in “funkcionalizma”, o kateri je mogoče poslušati toliko pleteničenja in arabesk, toliko kopičenja figur in fetišev, od toucha do visokih stropov, za lastno ali sosednjo mizo bolj ali manj vsakič, ko ste na kavi. A takšni pogovori h kavarni, temu inkubatorju in mavzoleju meščanstva, tudi sodijo.
Ker je iz minimalizma mogoče delati okrasje, ni dandanes seveda noben zločin – vsaj ne v omenjenem pomenu – kombinirati secesijskih štukatur z van der Rohejevim naslanjačem Barcelona. Ali ustrezneje indie – in kdo v tem času ni ali ne postaja indie, v dobrem in še slabšem – budžetu: z rabljenim zložljivim stolom Rex z bolhe in pohištvom babi/retro videza s podarimo.si. Bauhaus moodboard sreča komponente iz tistega drugega Bauhausa. Si je za razmere austerity oz. varčevalnih ukrepov sploh mogoče zamisliti boljši slogan od “manj je več”, pri čemer se povrhu še chic-anira, tj. poblagovi tradicijo askeze? Odrekanje ali prikrajšanost postane nase vzeti puščavniški luksuz. “Surovost”, “grobost”, “špartanskost” se opeva kakor v Brechtovi zgodbi.
Toliko govora, eterične kontemplacije o redu, skladnosti, čednosti, a prav nič o tem, kako so vzdrževani in reproducirani. To, povečini žensko, delo ostaja nevidno, v konkretnem primeru gre za delo služkinje, ki ima, ironija, to železno pravilo, “prosto” ravno na dan obiska. Vendar kontemplacije in dela ni več mogoče ločevati tako nedvoumno. Le kdaj je bilo, vsaj v muzeju/antikvariatu, imenovanem Evropa, “prostega” časa več kot danes? Ravno od tod tolikšna privlačnost, a tudi prisilnost kavarn in z njimi povezanih ritualov, do stopnje, ko obiskovalec grškega mesta Solun ne več, ali se je znašel na krovu Titanika ali v raju2. Z novejšimi pojmi gre raje govoriti o prehodu iz disciplinske družbe v družbo nadzora, prehodu iz zaprtih sistemov tovarne, šole, zapora, vojašnice, družine k avtocesti, tako analogni kot digitalni. V skladu s tem ni bilo delo (ali vsaj produciranje vrednosti), vede ali ne, hote ali ne, a vsekakor priklopljeno na omrežje, še nikdar tako nevidno, tako infinitezimalno, tako nenehno in tako neplačano.
Kar nas znova vrne k Brechtu, točneje, k njegovim kitajsko-japonskim inklinacijam. Morda se v figuri, sedeči v kavarni, srečata kitajski gold farmer, ki je za Alexandra Gallowaya vsakdo, katerega okus in afinitete so informatizirani, tj. izkopani, obdelani in valorizirani kot podatki3, in japonski snob s konca/hibernacije zgodovine po Alexandru Kojèvu, v katerem gledališče nô, čajni rituali in umetnost aranžiranja ikeban nadomestijo akcijo “vojnih in zgodovinskih bojev ali prisilnega dela”.
Je “vrtinčasti veter”, vihar, edino, kar nas lahko spravi iz blaziranosti, tudi prek velike “vrnitve” narave4? Metafora ni nova, a zdi se, da bi naslednja metamorfoza utegnila biti.
Brechtovo zgodbo Severnomorske kozice si lahko preberete in naložite na scribdu ali dropboxu.
Marko Brecelj – Same prave stvari
- Zasledili smo jo v protipospeševalniški knjigi Benjamina Noysa Malign Velocities: Accelerationism and Capitalism. [↩]
- “I cannot help but be skeptical of the appeal of the extra-parliamentary left’s political program when I compare the number of youths involved in the simple commodification and consumption of sociality, sexuality and general pleasure in the cafes and tavernas — as if they are thumbing their collective noses at the troika! What a display of the willfulness of enjoyment that inserts a new pole of attraction in the equation…a pure anarchism.” George Caffentzis, From Thessaloniki to Iraklion Summer 2015. Več tule. [↩]
- Glej postkriptum njegove knjige The Interface Effect [↩]
- Nazadnje prek izuma/odkritja antropocena. Tega ne pravimo v voluntarističnem duhu, saj smo v močnih dvomih glede kakršnekoli možnosti agency, kaj šele zavestnega tipa. In da, ravno blaziranost pogosto sanjari o Viharju, da bi bilo vsega skupaj že enkrat končno konec. [↩]
Leave a Reply