Dober mesec preden se je požrtvovalno izpostavil sevanju christmas carols v Maxijevi izložbi, je Aleš Šteger v zahvalo za “promocijo francoske kulture” postal francoski vitez reda umetnosti in leposlovja, pripadnik (med)državnega plemstva, dobesedno. Predvidljive gloriole strateške pozicije, v kateri se združujejo literat, založnik, kulturni menedžer itd., a tudi profiliranje umetnosti kot lova na nagrade (ali leposlovja kot leporočja).

Z Alainom Badioujem¹ imamo kup težav, in vendar se v povezavi s Štegrom ni mogoče upreti citiranju 20. stoletja oz. obdelavi menda značilno francoske figure pesnika-diplomata:
“V bistvu Saint-John Perse od petdesetih let dalje zaseda mesto, ki ga je zapustil Valéry, mesto uradnega pesnika Republike. Gre za srečnega in uspešnega moža, z rajskim otroštvom, visoko državno kariero, s plemenitim izgnanstvom, srečnimi ljubeznimi in veliko odlikovanji. Zdi se, da ga ni moglo doseči nobeno nasilje tega stoletja. V tem smislu Saint-John Perse, ki nadaljuje in podkrepi claudelovsko figuro pesnika-diplomata, v stilu kitajskega mandarina (pišem verze o izgnanstvu in nestanovitnosti človeških reči, toda vsakomur dam vedeti, da sem cesarjev podsekretar), utrdi neko figuro, ki v polnem zamahu 20. stoletja ponavlja dejstva iz 19. stoletja. Perse je resnično človek tretje Republike, obdobja mirnega imperializma in dobrodušne družbe, ki je zaspala na svoji lastni moči, njen glavni literarni žanr pa je diskurz podeljevanja nagrad. Če hočemo začutiti, kako doma se počuti v tovrstnih dejavnostih, pa tudi, kako se lahko v tej elegantni spretnosti meri z Valéryjem (priznanim mojstrom gimnazijskih in akademskih ceremonij), in konec koncev, kar ni enostavno, kako ušesom prijetno zna oblikovati pompozne splošnosti, potem zadostuje, da preberemo njegov govor ob prejemu Nobelove nagrade.
/…/ je prav Saint-John Perse iz svojega pozlačenega fotelja iztekajoče se republike zelo dobro zaznal, tako kot zaznamo oddaljeno mrmranje, katerega vzroka ne poznamo ali pa se zanj ne menimo, da je imelo stoletje neko epsko dimenzijo. In morda sta mu celo njegova vzvišena distanca in njegova prikrita neangažiranost, ki sta zaradi njegove ključne državne funkcije toliko radikalnejši, bolj kot drugim omogočili razumeti, da je bila ta epopeja v bistvu zaman. Disjunktivna sinteza, ki jo nosi Persova poezija, je disjunktivna sinteza duhovne izpraznjenosti in epske afirmacije.”

Odlikovanja ne bi mogli pripeti na boljši kraj. Pozlačeni fotelj v izložbi.

Drugi pasus posvečamo Stojanu Pelku, filozofu/sociologu in kreativnemu direktorju, prevajalcu Deleuza² in ožjemu članu Jankovićeve stranke, svetovalcu predsednikov uprav in predavatelju na FF, prevajalcu Negrijevega³ Imperija Negrija in prinašalcu EU demokracije na Kosovo⁴ itd. Minima moralia najslavnejšega mandarina Theodorja W. Adorna:

“Marsikdo si iz stanja, ki je nastalo ob odpravi poklica, spet ustvari poklic. To so čedni ljudje, priljubljeni, z vsemi dobri prijatelji, pravičniki, ki humano oproščajo vsako prostaškost in brez zadržkov obsojajo kot sentimentalen vsak vzgib, ki ni normiran. Nepogrešljivi so pri poznavanju vseh kanalov in vzvodov moči, uganiti znajo najbolj skrivne razsodbe in živijo od tega, da jih urno sporočajo naprej. Najdemo jih v vseh političnih taborih, tudi tam, kjer velja zavračanje sistema za samoumevno in se je razmahnil sproščen in prefinjen konformizem posebne vrste. Pogosto očarajo z nekakšno dobrohotnostjo, s sočustvujočim zanimanjem za življenje drugih: z nesebičnostjo, ki izvira iz špekuliranja. So bistri, duhoviti, občutljivi in dovzetni; stari trgovski duh so spolirali z dosežki predvčerajšnje psihologije. Zmožni so vsega, celo ljubezni, a venomer nezvesto. Ne varajo iz gona, ampak iz principa: še same sebe vrednotijo kot profit, ki ga ne privoščijo nikomur drugemu. Na duh jih vežeta izbirna sorodnost in sovraštvo: so skušnjava za preudarne, pa tudi njihovi največji sovražniki. Kajti prav oni si pretanjeno prilaščajo in kazijo še zadnja zatočišča upora, ure, ki se izmikajo zahtevam mašinerije. Njihov zapozneli individualizem zastruplja, kar je od individuuma sploh še ostalo.”

Pet Shop Boys – Ego Music

1. ki skupaj z Žižkom tudi sam globetrotta, najraje po posh art galerijah, kjer mandarinici čebljata o imperativu revolucionarnega nasilja [↩]
2. in Guattarija [↩]
3. in Hardtovega [↩]
4. Da ne bo nesporazuma, v vsem tem ne vidimo nobenega protislovja. [↩]