Mati domovina, oče kapital

Tole bo zvenelo maostično: ta družba ne potrebuje sprave. Potrebovala bi več delitev – vendar drugačnih delitev.

Agitator (eden ustanovnih članov Foruma 21) na Smetnjakovem fb pod zgornji meme prilepi domobransko pesem Moja domovina. Verjamemo, da si pri tem misli, kako domiseln je, a verjamemo tudi, da ne ve, da pri tem igra vlogo useful idiota, po kateri v teh krajih sicer najbolj slovi nesojeni1 predsednik republike Borut Pahor.

Delitev na partizane in domobrance nas ne zanima2, zanima nas delitev na kompatibilne in nekompatibilne z danim redom stvari. V ta namen ne beremo političnih analiz v časopisih, raje gledamo bannerje in billboarde, raje razbiramo sezname pokroviteljev. Oglejmo si, kdo je podprl 1. festival slovenske domoljubne pesmi.

Če bi dejansko premogli dva bloka, le kako bi se moglo zgoditi, da bi “janšistični”, “domobranski” festival sponzorirali podjetji, kot sta Studio Moderna ali Riko?

Studio Moderna je koncern, ki je že v devetdesetih ugrabil program TV Slovenija z omniprezentnim Top Shopom, s čimer je obveza plačevanja naročnine postala zaničevanje državljanov. Le kaj nas je v krasni novi svet uvajalo bolje od Kosmodiska, Dormea in Boogie ribe? Ustanovitelj Sandi Češko je menda najbogatejši Slovenec ter član upravnega odbora Foruma 21, ki – v skladu z ustaljeno, medijsko podprto politično delitvijo – naj ne bi bil podpornik J. J., poetično navdahnjenih brigadirjev, RKC itd.

V upravnem odboru Foruma 21 je tudi Janez Škrabec, direktor družbe Riko. Kot mecen t. i. visoke kulture je ena najuglednejših figur pri nas. Pri tem kaže odmisliti, da je ta ista kultura vrhovni reproduktivni organ obstoječega stanja in gledališki paravan za uvažanje ruskega plina in drugih tokov, s čimer nista mišljena, kot brezupno naivno fantazirajo janšistični sledniki, srp in kladivo, marveč avtoritarni kapitalizem, ta menda prihodnost vseh nas.

Med drugim igra Škrabec zanimivo vlogo v zadevi Intereuropa (prodaja logističnega terminala Čehov v Rusiji), v kateri je ribaril skupaj (oba sta iz Ribnice) z Andrejem Lovšinom, Janševim “prijateljem iz trgovine z orožjem”, kot se izrazi Mladina, ki se – v tem primeru in drugih – tako rada znaša nad slednjim in je toliko prizanesljivejša do prvega3.

Ne potrebujemo in ne pričakujemo, da bi bilo karkoli od tega dokazano na sodišču. Nič se ne skriva, vse je transparentno. Da se terminal imenuje enako kot dramatik, ki je filigransko obračunaval z buržoazijo in postal del njenega kanona ter ga lahko danes brez zadrege citira vsaka žurnalistična groupie ali sponzoruša, je prikladna ironija. “Buržoazija ima rada tako imenovane ‘pozitivne’ tipe in romane s srečnimi konci, saj vzbujajo občutek, da je mogoče pridobiti kapital in ohraniti nedolžnost hkrati, biti zver in srečen obenem.” Dragi Čehov, tudi tvoji nesrečni konci se jim ne zataknejo v grlu. Ploskajo ti v prepričanju, da ne govoriš o njih, temveč tistih drugih.

John Maus – Too Much Money

  1. Premagala ga je volilna neudeležba. []
  2. da niti ne govorimo o tem, da ima povezovanje matere in domovine precej bolj razvejano genealogijo []
  3. Kar je glede na evidentno razliko v rangu še toliko bolj problematično. []


Tags: Revisionisms

Middle of Nowhere

Ne pričakujemo, da bi življenje zapravljali ravno z gledanjem Delovih couch potatoes. Za highlight preskočite na 12:22, ki prikliče spomine na Janeza Markeša iz janšistične/Mag faze, ko so njegove t. i. politične analize (aka vivisekcije političnih nasprotnikov) segale do ravni kromosomov, in tako bile že kar biopolitične.

Ali transkribirano v kamen:
„Facebook je razpršena zgodba, to je neka policentrična zgodba. Mediji so pa urednikovana stvar in tukaj je vozel interpretacije. In poskus zlomiti novinarje, urednike itn. je dejansko poskus zauzdati zgodbo, zgodbo ulice, pravzaprav. Naenkrat bodo vsi ugotovili, da mediji so potrebni … oziroma vedno rabijo ugotavljati, da urednikovani in artikulirani mediji so potrebni, do zdaj so pa naredili popolnoma vse, da bi jih zrušili v imenu svobode ljudi, ki lahko čvekajo po netu, kar hočejo. Nove in nove perveznosti, ki imajo vse nek čuden neoliberalen kontekst. In zadnji kontekst je vedno razosebljenje državljana, razosebljenje ljudi in porušitev srednjega sloja, saj to je vendar zgodba srednjega sloja. Zgodba srednjega sloja je to, da je izobražen – šolstvo, da je v dobri kondiciji – zdravstvo, da je nosilec nekega avtonomnega gospodarstva, kar pomeni, da ima nek standard, in da je nekaj vreden, kar pomeni, da je gospod, gospa, skratka, da so občani, ne pa neka anonimna gmota, ki se pusti manipulirati abstraktnim kapitalskim zadevam, a ne?“

Kljub rambling maniri je izpad še kako koherenten in konsistenten, kar amplificira zvočna podlaga: pinkpantheresque/elegant thief soundtrack, prilagojen tempu masažnega salona. Ni dovolj reči, da je pogled, ki povsod vidi perverznost, sam najbolj perverzen. Zgornje ni nekontroliran izbruh, temveč izbruh s podeljeno licenco. Licenco srednjega sloja, katerega „zdravost“, izobraženost“, „tituliranost“ (sense of entitlement), „solidnost“, skratka, „normalnost“ je ogrožena, ker se nahaja vmes, v sendviču oz. snedviču dveh sovražno nastrojenih, pobesnelih sil. Zgornje neoliberalne izrojenosti/dekadence in spodnje ničvredne svojati (ki ne premore nič svojega). Rasizem drobne, drobnjakarske buržoazije1 at its best. Like the name says: od srede do srede.

Zato kriza postane kriza šele, ko jo občuti srednji sloj oziroma mainstreamovski, „artikulirani“ mediji v njenem imenu.

Da ne bo videti, kot da smo drugemu krompirčku kaj manj (ne)naklonjeni: pri Mladinski knjigi je pred kratkim izšel njegov v bestseller predelani doktorat (Slovenski kdo je kdo, part deux), ki naj bi analiziral omrežja moči. O tem, koliko subverzivnega potenciala premore, pove podatek, da je bil predstavljen na Škrabčevi domačiji.

P. S. Rasizmu nenazadnje podleže tudi ta zapis, ko izžareva fizični, slejkoprej biološki?, odpor do srednjega sloja. Kaj moremo.

Stealers Wheel – Stuck in the Middle with You

  1. The Coming Insurrection: “All that’s left is this strange, middling part of the population, the curious and powerless aggregate of those who take no sides: the petty bourgeoisie. They have always pretended to believe that the economy is a reality—because their neutrality is safe there. Small business owners, small bosses, minor bureaucrats, managers, professors, journalists, middlemen of every sort make up this nonclass in France, this social gelatin composed of the mass of all those who just want to live their little private lives at a distance from history and its tumults. This swamp is predisposed to be the champion of false consciousness, half-asleep and always ready to close its eyes on the war that rages all around it.” []


Tags: Revisionisms

Aristokatrca


“Tako pozabljamo, da resnica interakcije ni nikoli vsa v interakciji, kakršna se ponuja opazovanju. /…/ Mislim na to, čemur sam pravim strategije blagohotnosti, s katerimi agenti, ki imajo višji položaj v eni izmed hierarhij objektivnega prostora, simbolno zanikajo družbeno razdaljo, ki pa kljub temu ne izgine, in si tako zagotavljajo dobiček iz priznanja, ki ga dobi zgolj simbolna denegacija razdalje (“skromen je”, “ni ohol” itn.), ki implicira priznanje razdalje (stvari, ki sem jih navedel, vselej implicirajo podton: “skromen je za vojvodo”, “ni ohol za univerzitetnega profesorja”). Skratka, objektivne razdalje je mogoče uporabiti tako, da si zagotovimo prednosti od bližine in hkrati razdalje, se pravi, od razdalje in od priznanja razdalje, ki ga prinese simbolna denegacija razdalje.”1

Mac Davis – It’s Hard To Be Humble

  1. Pierre Bourdieu, Družbeni prostor in simbolna moč v knjigi Sociologija kot politika []


Tags: Revisionisms

Evergrin


Z napetostmi pregnanten čas ni čas za poenostavljanja (noben ni, a ta še prav posebej ne, tudi zato, ker sam sili v njih).

Meme je poenostavitev, najsibo še tako lucidna.

Smetnjak ni izgubil volje ali navdiha za produciranje memov, toda ocenjuje, da ti niso času primerni (oziroma so času preveč primerni in takšnemu času je treba vselej kljubovati).

Zgornji primer je nazoren. Nasprotujemo vsem politikantskim opcijam, torej ne gre nobene posebej izpostavljati, saj bi to v občutljivem času utegnilo ustvariti napačen vtis. Precizirajmo: ne ukvarjamo se s sporočili (trgovanjem s sporočilnostjo), odzivov oz. vtisov ne anticipiramo ali terjamo kako drugače (v posesti nimamo niti „lastnih“ namenov), ti morajo biti nepredvideni, bolje, nesluteni, vendar obstaja tendenca, da se vsaj do določene mere reducira možnost nezaželenega vtisa, še zlasti česa v smeri: „če se spravljajo na Jankovića, podpirajo …“

Se na tako omejene, zožane kognitivne koordinatne sisteme sploh kaže ozirati, je še tako občutljivi čas vreden takšne obzirnosti?

Navkljub vsem delno prepričljivim argumentom (in ravno zaradi njih) gre na meme potenciale vseeno staviti: zgornji nam predoči paradigmatski nasmešek, nasmešek, ki se brezsramno vzpostavlja/nastavlja kot ikona (poleg Jokerja1 je neizogibna referenca še Mačka Režalka2 iz Alice v čudežni deželi).

To ni Jankovićev nasmešek, temveč nasmešek, ki sega onkraj Jankovića, onkraj, recimo temu, obstoja njegove politične figure. Nasmešek, avtonomna entiteta, ki kroži, se seli z obraza na obraz. Režeča se reža, nasmešek iz Ajshilove Oresteje: „The reek of human blood smiles out at me“. Nasmešek oblasti. Evergrin.

Michael Jackson – Smile (composed by Charlie Chaplin)

  1. Jankovića, vsaj dokler se ga drži nasmešek, čudovito povzema zaključek Scheferjeve knjige O svetu in gibanju podob: „Kdo je Joker? V balzacovski psihologiji je ambicioznež s podeželja, ki ima svetovne želje po uveljavitvi. Njegov program je variacija na temo ‘Zdaj pa midva, Pariz!’ Njegovo delo in sredstvo uspeha je v tem, da nenehno razširja svojo podobo, jo klonira na vsakogar kot negibno podobo in uničuje to, kar ni zmodeliral. Brez morale, brez velikega genija zla: je hkrati stvarnik, razširjevalec, propagandist ene same podobe, lastne.“ Nespregledljivo je, kako so se vsi iz Jankovićevega kroga navzeli tega nasmeška: od snahe prek Jakiča do anonimnejših podpornikov. []
  2. “Well! I’ve often seen a cat without a grin,” thought Alice; “but a grin without a cat! It’s the most curious thing I ever saw in my life!” []


Tags: Revisionisms

Razširitev področja boja

Odpor do političnih (in gospodarskih) elit ni zadosten. Treba ga je razširiti.

Prvič, politikov ni, obstajajo le politikanti. Drugič, politikanti niso le t. i. politiki.

Case study #1: kulturniška elita. Programski direktor EPK Mitja Čander glede protestov izjavi: “Vse skupaj vidim kot izbruh splošnega besa in nezadovoljstva. Maribor je v izrazito težki situaciji, celo tranziciji. Sedanja kriza je prebivalce še dodatno prizadela. V županu Kanglerju so prepoznali simbol celotne politične elite in usmerili svoj bes nanj. Mislim, da je vsem v mestu jasno, da je prav kultura v letošnjem letu tisti osnovni gradnik neke pozitivne samozavesti.“

Dominantna kultura, katere menedžer/impresarij je, nima nobene zveze s politično elito? Sladka, čista in nedolžna kultura, ki raste na drevesih, nič ne terja zase, temveč se le milo razdaja? Mar založnik Čander še ni slišal za družbeni, kulturni, simbolni kapital, se Bourdieu ni znašel med njegovim berilom? Ne gre delati razlike med zabitostjo in zvitostjo. Zvitost je zgolj oblika zabitosti.

Case study #2: novinarska elita. Grega Repovž v uvodniku Mladine: „Slovensko politiko so zapustili malodane vsi intelektualci in zmerni ljudje. Zapustili so jo, ker so bili žrtve notranjih obračunov, ker jih ni marala tudi politika sama, predvsem pa so jo zapuščali na volitvah: ker jih prav ta nacija ni volila /…/ In treba bo povabiti intelektualce nazaj in jih prositi (da, prositi), da vstopijo v politični prostor.“

Ne gre zgolj za prozorno nostalgijo po Gregorju Golobiču, sam Repovž je del politikantskih dinastij, ki jih je potem prisiljen deliti na dobre in slabe. Vsem tem milharčičem, crnkovičem, miheljakom, gustinčičem, nežmahom, bobovnikom, štefančičem, žerdinom (če se omejimo na t. i. uglednejše) itd. itd. je treba vzeti kakršnokoli razliko, kakršnokoli kvalitativno prednost v odnosu do t. i. političnih elit.

Case study #3: zabavljaška elita. Siol.net je brez dvoma novo dno politikantskega navijaštva, a iz določene perspektive je še premalo zamerljiv, revanšističen. Ne neha obračunavati s kučani, jankovići, türki itd. itd., toda v zabavnih novičkah še vedno povsem defaultno promovira šovprogram njihovih ropotuljic: jonasov, bizovičarjev, zrnecev, zlatkotov, đurotov, plestenjakov itd. itd.

Takšni špas teatralneži, takšni novinarji, takšni kulturniki spomnijo na lekcijo Karla Krausa, po kateri so prostitutke, torej tiste, ki prodajajo spolne usluge, moralno superiornejše od t. i. duhovnih vlačug (od tega duha ni ostalo nič) ravno zato, ker se ne izgovarjajo, da vzdržujejo visoke ideale, ker nimajo čistega in potemtakem otrdelega srca. Vsa strašna ost takšne kritičnosti in takšnega angažmaja se začne in konča pri ambiciji, da te poroči župan ali potreplja mentor/mecen.

Nadaljevali bi lahko s filozofsko/akademsko elito, oglaševalsko/PR elito, pravniško elito, zdravniško elito itd. itd. Delovanja vseh se prekrivajo, so konvergentna. In za elitneži so rezervisti in za rezervisti nadobudneži in za nadobudneži … itd. itd.

Average Composer – J’aime Voux Yeux, Pierre Bourdieu



Tags: Revisionisms