V čem točno bi bil Smetnjakov problem z odprtjem MSUM, njegovo logistiko slovesnosti, partyjem in afterpartyjem (če se pri tem zanemari sicer še kako povezani dejavnik NSKizacije oziroma Irwinizacije)?

V razdelavi svojih 15 tez o sodobni umetnosti Badiou postavi, da subjekt umetnosti niso umetniki, temveč umetniška dela. Še več, umetnik je žrtveni del umetnosti, tisto, kar, naposled, iz nje izgine.
Odprtje MSUM, njegova manifestacija – ne le v različici, prilagojeni juniorjem –, je bilo direktno nasprotje tej zastavitvi. Kar je žrtvovano, so ravno umetniška dela, in vse, kar ostane, so umetniki.
In kjer so sami umetniki oziroma samo umetniki, je tisto, kar izgine, ravno umetnost. (Tako kot tam, kjer so samo in sami politiki, izgine politika oziroma politično. Politikanti, umetnikanti.) Specifično, kar ostane, je fitnesirano telo poslikavarja Jaše Mrevljeta. The artorialist.

Zdi se, da imajo ti in takšni umetniki svojega zagovornika v Foucaultu.

»Osuplja me, da je v naši družbi umetnost postala nekaj, kar se nanaša le na objekte, in ne na posameznike ali življenje. Umetnost je nekaj, kar je specializirano oziroma kar počnejo strokovnjaki, ki so umetniki. Toda mar ne bi moglo sleherno življenje postati umetniško delo? Zakaj bi svetilka ali hiša morali biti umetniški objekt, naše življenje pa ne?«
Izpraševalec: »Seveda je take vrste projekt zelo pogost na krajih, kakršen je Berkeley, kjer ljudje mislijo, da bi moralo biti vse – od načina, kako zajtrkujejo, do načina, kako seksajo, do načina, kako preživljajo dan – izpopolnjeno.«
Foucault: »Bojim se, da v večini teh primerov večina ljudi misli, da je razlog, da počnejo, kar počnejo, in da živijo, kar živijo, to, da poznajo resnico želje, življenja, narave, telesa in tako dalje.«

Foucault sicer razlikuje med ustvarjanjem/iznajdevanjem ter iskanjem/najdenjem avtentičnosti, inherentnega bistva, odkrivanjem nečesa, kar je že vnaprej dano, toda umetnost, estetizacija življenja se je že v njegovem času (in pred njim) zreducirala na pozo, zgoščeno v sloganu: »Vsakdo je umetnik.« Hvala ti, Novalis, hvala ti, Beuys. Kot je napovedal Arthur Cravan: »Na cestah kmalu ne bomo več videli drugega kot umetnike in imeli bomo hude težave, če bomo hoteli najti človeka.« (Smetnjak sicer ne bi srečeval ne prvih ne drugih.) Vmes ni zmanjkalo vernikov pristnega, ki artistom življenja alias hipsterjem – izraz, ki so ga v dani kulturosferi odkrili šele nedavno – očitajo pretvarjanje, sprenevedanje, simuliranje (še najraje gejevstva, točneje, homofobirajoče stereotipike drž, kretenj, mimike – mimikrijo).

Če je originalna “moška šovinistična svinja” Norman Mailer originalne hipsterje oklical za white negroes, psihopate, katerih sveti gral je apokaliptični orgazem, bi z današnjimi opravil precej bolj na kratko: pussies (libbies?). Kontrirali bi mu v maniri Gora Vidala, s podporo tetk: »Kaj ti pomaga, če si zabodel svojo ženo, Norman, še vedno si square.«

Kako se nevtralizira Badiouja? S paberkovanjem, s citiranjem. (Glej primer zgoraj.)
Iznajdevanje? Vsekakor. Umetniki iznajdljivosti.

Claude Channes – Mao Mao