Ne dovolim, da me Borut Pahor s(t)imulira

Spremno besedilo k facebook fotorazstavi Delavci na cesti.

Osnovna situacija Pahorjeve kampanje t. i. spodbujanja bi bila tale: na vseh objavljenih fotkah je on, na vseh fotkah mora biti on. Ne najde se niti ena sama, na kateri se ne bi razkazovalo, kako predsedniški kandidat dela oziroma švica, kajti švicanje naj bi bil – v skladu z danim konceptom – kronsko-kronični dokaz, da (mu) gre zares. Drugače rečeno, fotka ne more biti objavljena, če na njej ni njega in njegovega švicanja. Vsi drugi so statisti, kulisa, bland ozadje njegove misije, njegove “velike preizkušnje”. Edini, ki sme biti viden, edini, ki potemtakem sme biti spodbujan, je on. Domnevno sodelovanje pri delu, domnevna pomoč postane travestija, zaničevanje tega dela.

Zganjanje takšnega cirkusa je seveda le nadloga. Nadloga, okoli katere je treba reorganizirati delovni dan. Sabotaža dela, Pahor je tako rekoč situacionist. Smetnjak sicer ne dvomi v to, da se v delovnih okoljih ne najde kdo, marsikdo, ki se mu z manekenom ne da glumiti tovarišije, solidarnosti, all that jazz, vendar kako to povedati delovodji? V tem je perverzija Pahorjevega spodbujanja: spodbuda, ki bi jo človek od politika pričakoval, če ga cinizem ne bi že zdavnaj spametoval, bi bila tale: naj poskuša soustvarjati razmere, v katerih se človek ne boji na smrt, kdaj bo ostal brez dela, s katerim se preživlja, razmere, v katerih ga njegovi dohodki ne žalijo itd. Spodbuda ne more biti v tem, da se v delovno okolje spusti manekena, ki ga je treba čuvati kot otroka (barbiko-svojega-očesa) in pri tem še paziti, da se ne bi postavljali med njega in kamero. Se je kateri izmed sindikatov že odzval na terorizem te kampanje?

Toda iz delavcev ne gre delati žrtev, s tem se jim ne stori nobene usluge. Kaj s fotografijami stori Smetnjak? Na njih poišče VSILJIVCA ter ga IZLOČI, IZBRIŠE, KROPNE, morda kje nalašč pusti kakšno senco. V skladu s (sumljivo, a presunljivo) Rancièrovo iztočnico skuša dokazati, da klavrno plačano delo premore svojo estetiko, da lahko tudi v tem (in vsakem) vsakdanu poblisnejo trenutki emancipiranosti. Delavski časopis leta 1848 opisuje delovni dan mizarja: “Ker se, dokler ne konča s polaganjem parketa, v sobi počuti kot doma, ima rad njeno urejenost; če okno gleda na vrt ali če se dviga nad slikovitim obzorjem, za hip ustavi svoje roke in z mislimi drsi po prostranem razgledu ter v njem uživa bolj kot lastniki sosednjih stanovanj.” Mar se na seriji fotografij Delavci na cesti ne srečata ravno ta dva prostora: prostor “ročnega, fizičnega dela“ ter prostor “svobodne nedejavnosti”, “svobode pogleda”, prostor-čas, kjer-ko se je mogoče zazreti v daljavo nečesa možnega? Mar ni s tem relativizirana moralizirajoča ločnica med “bogatimi in revnimi”, “subjekti in objekti”, “srečneži in nesrečneži”, ki konzervira, betonira obstoječe stanje? Fotografije ne naredijo vidnega le vsakdana in dela, viden postane tudi ponos. Pogled, ki zajame širino obzorja, premore usmiljenje do sužnja-manekena. Posmeh, ki ima rad človeka, posmeh, ki verjame, da človek zmore obstajati in postajati še naprej.

Ne gre se torej spraševati, kdaj bo Pahor s(t)imuliral borzne posrednike, pravnike, novinarje, akademike, zdravnike … Ali mu reči: “Hej, kaj če bi bil en dan politik? Ali: “Kaj če bi bil en dan brez kamer okoli sebe?” Pahor je bil in ostal maneken. Živi v editorialu, modna zgodba je njegova resnična zgodba, ne more drugače, kot da pozira. Toda v tem ni nič slabši od tistih, ki na facebooku razkazujejo frise svojega prostočasja. Da je bil tak profil lahko predsednik vlade, naj bo v častno zadrego tistim, ki hodijo na volitve, tudi tistim, ki volijo, a ne glasujejo zanj. In tudi “tisti” so izgovor in pretiravanje. Vse, kar obstaja, je stanje stvari, ki t. i. primerke hospitalizira tako, da jih spravlja v medije (ter od tam pogosto ne spusti več).

Smetnjak nima nobenih pričakovanj, a tole je vseeno njegova nepreklicna zahteva:
“Ne dovolim, da me Borut Pahor s(t)imulira.”

Foto: Denis Sarkić (with a little help from gremlins)




Mercatori strikes back


Zdaj ko smo pridobili vašo pozornost, povejmo še nekaj manj očitnega.
Jernej Kuntner je verjetno najbolj znan po vlogi Mercatorija v TV Dober dan. Manj znano je, da je lastnik podjetja Mercatori d.o.o.
Mar potemtakem ni zgolj preimenovanje stran od tega, da bi postal umetnik v maniri Janezov Janš, le da bi bil on po okusu oziroma volji the Janeza Janše? Jernej Kuntner alias Zoran Janković!
Zmožnosti nadidentifikacije mu zagotovo ne gre oporekati.
In tako iz KUNTnerja nastane KUNSTner.

Anal Cunt – Art Fag




1 race, 2 racisms

All this silly talk about racism in football.
There is actually two kinds of them:

1) The unofficial, banana throwing, monkey chanting one.
A travesty of the class struggle that raises a question: how can a monkey earn zillion times more than me/us?

2) The official, branded, corporate, colonialist, pure one.
Here’s the Pepsi example:

Race: a matter of the color of money, not the color of skin.




Meet Mr. Janšović

Predstavljamo vam mandatarja za sestavo vlade narodne enotnosti.
Zmaga ni bila nikoli pod vprašajem.

Swedish House Mafia – One (Your Name) [Feat. Pharrell]




Hugo the Boss

Zdaj visoko v zraku, drugič v jami v mraku.
Družino išče.
Zlobna sila ugrabila.
Mi hitimo mu na pomoč.
Vse skrbi so zdaj odveč.
Hugo, s tabo smo.
V tvoje učke spet sijaj.
Nazaj-aj-aj.

Čuki – Hugo (rmx)

P. S. Vsa kompleksnost političnih razmerij zajeta v bebasti pesmici, ki je Telekomu nabijala impulze še v času stacionarne telefonije. Jože Potrebuješ je brez dvoma vodilni politični analitik na Slovenskem, katerega delovna metoda ne skriva vplivov situacionista Guyja Deborda. Najpregnantnejši rezultat te afinitete so Kavbojci in indijanci, ki divjajo v isto smer, v smer družbe integriranega spektakla. V isto smer, v začaranem, a tudi čarobnem krogu. Čisto nazadnje se jim je reklo krščanarji in trenirkarji. In ne pozabimo, spot je posnel Hugov najboljš prjatu Đuro.