Glede na to, da tam zunaj (in seveda znotraj) pihlja in divja kulturna vojna, menda ne more škoditi, če skušamo nakazati, kaj vse kultura pravzaprav sploh je. Raymond Williams zna biti pri tem v precejšnjo pomoč, zato smo prevedli geslo Kultura iz njegove Keywords: A Vocabulary of Culture and Society. So it goes:
Kultura je ena izmed dveh ali treh najbolj zapletenih besed v angleščini. Delno je tako zaradi njenega kompliciranega zgodovinskega razvoja v več evropskih jezikih, predvsem pa je tako zato, ker se jo zdaj uporablja pri pomembnih konceptih v več različnih intelektualnih disciplinah ter v več različnih in nezdružljivih miselnih sistemih.
Izhaja neposredno iz latinske besede cultura, koren je latinska colere. Colere je imela niz pomenov: naseljevati, kultivirati, ščititi, častiti [honour with worship]. Nekateri izmed teh pomenov so se prej ali slej ločili drug od drugega, čeravno so se v izpeljanih samostalnikih še vedno občasno prekrivali. Tako se je »naseljevati« razvil prek colonus, latinske besede za kolonijo. »Častiti« se je razvil prek cultus, latinske besede za kult. Cultura je prevzela glavni pomen kultiviranja ali skrbi, vključno s Cicerovo cultura animi, čeravno z drugotnimi srednjeveškimi pomeni spoštovanja in čaščenja (prim. kultura kot »čaščenje« v angleščini pri Caxtonu (1483)). Francoski obliki kulture sta bili couture (starofrancoščina), ki je odtlej razvila svoj lasten specializiran pomen, in kasneje culture, ki je v začetku 15. stoletja prešla v angleščino. Takratni prvotni pomen je bil kmetovanje, skrb za naravno rast.
Kultura je bila pri vseh zgodnjih rabah samostalnik, ki označuje proces: skrb za nekaj, v osnovi pridelek ali živali. Drugotni coulter (lemež) je opravil drugačno lingvistično pot: od latinske culter (lemež, culter v staroangleščini) prek različnih angleških zapisov culter, colter, coulter do culture (Webster, The Duchess of Malfi [Vojvodinja Malfijska],, III, ii: »vroče goreče kulture«), ki pa se ne pojavi pred začetkom 17. stoletja. To je priskrbelo nadaljnjo osnovo za pomembno naslednjo, metaforično fazo pomena. Od začetka 16. stoletja se je skrb za naravno rast razširila na proces človeškega razvoja, in to je bil poleg izvornega pomena kmetovanja poglavitni smisel do konca 18. in začetka 19. stoletja. Zatorej More: »za kulturo in v prid njihovih umov«; Bacon: »kultura in gojenje umov« (1605); Hobbes: »kultura njihovih umov« (1651); Johnson: »zanemarila je kulturo svojega dojemanja« (1759). Na različnih točkah tega razvoja je prišlo do dveh ključnih sprememb: prvič, stopnja privajenosti na metaforo, zaradi katere je pomen človeške skrbi postal neposreden; drugič, razširjenje specifičnega procesa na splošen proces, ki ga je beseda lahko abstraktno nosila. Seveda je neodvisni samostalnik kultura svojo zapleteno sodobno zgodovino začel ravno na podlagi slednje razvojne oblike, toda proces spreminjanja je tako zapleten in latentni pomeni občasno tako blizu drug drugemu, da kakršnegakoli določenega datuma ni mogoče podati. Kultura kot neodvisen samostalnik, abstrakten proces ali proizvod takšnega procesa, je do konca 18. stoletja nepomemben in pred sredino 19. stoletja ni v splošni rabi. Vendar zgodnje stopnje tega razvoja niso bile nenadne. V Miltonovi drugi (popravljeni) izdaji The Readie and Easie Way to Establish a Free Commonwealth (1660) najdemo zanimivo rabo: »širimo veliko več vednosti in civiliziranosti, da, vere po vseh delih dežele, ako da naravno toploto oblasti in kulture na vse njene skrajne dele, ki so otopeli in zanemarjeni, posredujemo bolj porazdeljeno«. Zdi se, da je metaforičen pomen (»naravna toplota«) tu še vedno prisoten in je civiliziranost (prim. geslo CIVILIZACIJA) še zapisana tam, kjer bi v 19. stoletju običajno pričakovali kulturo. Hkrati lahko »oblast in kulturo« beremo tudi v povsem sodobnem smislu. Sodeč po tonu celotne razprave, Milton piše o splošnem družbenem procesu, in to je nedvoumna razvojna stopnja. V Angliji 18. stoletja je ta splošen proces pridobil nedvoumne razredne asociacije, čeravno sta bila v ta namen pogosteje v rabi kultiviranje in kultiviran. A pismo iz leta 1730 (pismo škofa iz Killale ga. Clayton, glej Plumb, England in the Eighteenth Century) premore ta jasen pomen: »ljudem plemenitega ali kultiviranega rodu ni bilo v navadi, da bi otroke vzgajali k Cerkvi.« Akenside (The Pleasures of the Imagination, 1744) je zapisal: »ne moreta dati ne škrlatna država ne kultura«, Wordsworth: »kjer je bila gracioznost kulture popolnoma neznanka« (1805), Jane Austen pa (Emma, 1816): »sleherna prednost discipline in kulture«.
Potemtakem je očitno, da se je kultura v angleščini razvijala v smer nekaterih sodobnih pomenov že pred odločilnimi učinki novega družbenega in intelektualnega gibanja. A da bi prek tega gibanja sledili razvoju konec 18. stoletja in v začetku 19. stoletja, si moramo ogledati tudi, kako se je razvijala v drugih jezikih, še zlasti v nemščini.
V francoščini je kulturo do 18. stoletja vselej spremljala slovnična oblika, ki je kazala na to, da je snov sredi procesa kultiviranja, kar smo opazili tudi že pri angleški rabi. Njena občasna raba kot neodvisnega samostalnika izvira iz sredine 18. stoletja, kar je nekoliko kasneje kot podobne občasne rabe v angleščini. Neodvisni samostalnik civilizacija se je prav tako pojavil sredi 18. stoletja; njegov odnos s kulturo je bil od takrat naprej nadvse zapleten (prim. geslo CIVILIZACIJA in razpravo spodaj). Na tej točki je prišlo do pomembnega razvoja v nemščini: beseda je bila sposojena iz francoščine, najprej (konec 18. st.) zapisana kot Cultur, od začetka 19. stoletja naprej pa kot Kultur. Njena poglavitna raba je bila še vedno kot sopomenka civilizacije: prvič, v abstraktnem pomenu družbenega procesa postajanja »civiliziran« ali »kultiviran«; drugič, v pomenu, ki so ga glede civilizacije v poljudnih oblikah univerzalnih zgodovin v 18. stoletju že vzpostavili zgodovinarji razsvetljenstva kot opis sekularnega procesa človeškega razvoja. Pri Herderju nato pride do odločilne spremembe rabe. V nedokončanih Ideen zur Philosophie der Geschichte der Menschheit (1784–1791) je o Cultur zapisal: »nič ni bolj nedoločljivo od te besede in nič bolj zavajajoče, kot da jo uporabljamo za vse kulture in obdobja.« Napadel je predpostavko »univerzalnih zgodovin«, po kateri sta »civilizacija« ali »kultura« – zgodovinski samorazvoj človeštva – nekaj, čemur bi zdaj rekli enolinijski proces, vodeč do vrhunca in prevlade evropske kulture 18. stoletja. Dejansko je napadel tisto, čemur je pravil evropsko podjarmljenje in prevlada nad štirimi konci zemeljske oble, ter zapisal:
Ljudje z vseh koncev sveta, ki ste skozi stoletja izgubljali življenja, niste živeli zgolj zato, da bi s svojim pepelom pognojili zemljo in bi ob koncu časa vaše potomstvo osrečila evropska kultura. Sama ideja, da je evropska kultura večvredna, je groba žalitev veličastja Narave.
Zato je nujno, je odločilno inovativno zatrdil, govoriti o »kulturah« v množini: specifičnih in spremenljivih kulturah različnih narodov in obdobij, a tudi specifičnih in spremenljivih kulturah družbenih in ekonomskih skupin znotraj naroda. Ta pomen je kot alternativo ortodoksni in prevladujoči »civilizaciji« obširno razvijalo romantično gibanje. Najprej so ga uporabljali, da bi poudarili nacionalne in tradicionalne kulture, vključno z novim konceptom ljudske kulture (prim. geslo LJUDSKO). Kasneje so z njim napadali tisto, kar so dojemali kot MEHANSKI (qc) značaj tedaj vznikajoče nove civilizacije: tako zaradi njenega abstraktnega racionalizma kot »nečloveškosti« tedanjega industrijskega razvoja. Uporabljali so ga za razlikovanje med »človeškim« in »materialnim« razvojem. Politično je, kar je bilo v tem obdobju pogosto, nihalo med radikalizmom in reakcijo ter v zmedi velikanskih družbenih sprememb zelo pogosto združevalo elemente obeh. (Prav tako gre pripomniti, čeravno to stvari resnično zaplete, da so isto vrsto razlikovanja, še zlasti med »materialnim« in »duhovnim« razvojem, uporabljali tudi von Humboldt in drugi, in to vsaj do 1900, pri čemer je bila raba izrazov ravno obratna, kultura je bila materialna, civilizacija pa duhovna. Na splošno je sicer prevladovalo nasprotno razlikovanje.)
Po drugi strani so Kultur od 40. let 19. stoletja naprej v Nemčiji uporabljali v precej enakem smislu, v kakršnem so univerzalne zgodovine v 18. stoletju uporabljale civilizacijo. Odločilna inovacija je Allgemeine Kulturgeschichte der Menschheit – »Obča kulturna zgodovina človeštva« (1843–52) G. F. Klemma, ki je preučevala človeški razvoj od divjaštva prek udomačitve do svobode. Čeravno je ameriški antropolog Morgan pri preučevanju primerljivih faz uporabljal izraz »starodavna družba«, ki je dosegla vrhunec v civilizaciji, se je Klemmov pomen ohranil in mu je v angleščini Tylorjeva Primitive Culture (1870) sledila neposredno. Vzdolž te linije referenc gre slediti tudi prevladujočemu pomenu v sodobnem družboslovju.
V skladu s tem lahko razumemo sodobni razvoj besede in njene sodobne rabe. Zlahka prepoznamo pomen, ki je odvisen od dobesedne kontinuitete fizičnega procesa kakor v primeru »rdeče pese kot kulture«, ali pa pomen v specializirani fizični rabi v bakteriologiji od 80. let 19. stoletja naprej kakor v primeru »mikrobne kulture«. Vendar moramo onkraj fizične reference prepoznati tri splošne dejavne kategorije rabe. O virih dveh izmed teh smo že razpravljali: i) neodvisni in abstraktni samostalnik iz 18. stoletja, ki opisuje splošni proces intelektualnega, duhovnega in estetskega razvoja; ii) neodvisni samostalnik, naj bo njegova raba specifična ali splošna, ki nakazuje določen način življenja, naj gre za ljudstvo, obdobje, skupino ali človeštvo na splošno, kakor pri Herderju in Klemmu. Toda prepoznati moramo tudi iii) neodvisni in abstraktni samostalnik, ki opisuje dela in prakse intelektualne ter še zlasti umetniške dejavnosti. To se zdaj pogosto zdi najbolj razširjena raba: kultura je glasba, literatura, slikanje in kiparstvo, gledališče in film. Ministrstvo za kulturo se sklicuje na te specifične dejavnosti, včasih jim doda filozofijo, akademsko raziskovanje, zgodovino. Ta raba (iii) dejansko nastopi sorazmerno pozno. Težko jo je datirati ravno zato, ker je izvorno uporabna oblika pomena (i): ideja splošnega procesa intelektualnega, duhovnega in estetskega razvoja je bila uporabljena in uspešno prenesena na dela in prakse, ki ga predstavljajo in vzdržujejo. Vendar se je razvila tudi iz zgodnjega pomena procesa: prim. »napredna kultura likovnih umetnosti«, Millar, Historical View of the English Government, IV, 314 (1812). V angleščini sta si (i) in (iii) še vedno blizu; občasno sta iz notranjih razlogov nerazločljiva kot denimo v Arnold, Culture and Anarchy (1967); medtem je pomen (ii) po Klemmovem vzoru odločilno vpeljal Tylor v Primitive Culture (1870). V angleščini se je odločilni razvoj pomena (iii) zgodil konec 19. in v začetku 20. stoletja.
Vpričo te zapletene in še vedno dejavne zgodovine besede se lahko odzovemo tako, da izberemo en »pravi« ali »primeren« ali »znanstven« pomen ter zavrnemo druga pomena kot ohlapna ali nejasna. Takšen odziv izpričuje celo odlična študija Kroeberja in Kluckhohna, Culture: a Critical Review of Concepts and Definitions, kjer raba iz severnoameriške antropologije dejansko postane norma. Jasno je, da je treba znotraj discipline konceptualno rabo razjasniti. Toda na splošno so razpon in prikrivanja pomenov pomembni. Skupek pomenov nakazuje zapleteno razpravo o odnosih med splošnim človeškim razvojem in specifičnim načinom življenja, kakor tudi odnos med njima ter deli in praksami umetnosti in inteligence. Še posebej zanimivo je, da se v arheologiji in kulturni antropologiji kultura – naj bo ta splošna ali določena – nanaša predvsem na materialno produkcijo, medtem ko se v zgodovini in kulturnih študijah nanaša pretežno na označevalne ali simbolične sisteme. To pogostokrat zamegli, še pogosteje pa prikrije osrednje vprašanje odnosov med »materialno« in »simbolično« produkcijo, ki sta bili v skladu z nekaterimi nedavnimi razpravami – prim. moja lastna Kultura – vselej bolj povezani kot pa nasprotni druga drugi. Znotraj te zapletene razprave obstajajo stališča, ki so si v temeljnem nasprotju ali se dejansko prekrivajo; razumljivo obstaja tudi še mnogo nerazrešenih vprašanj in nejasnih odgovorov. Toda teh razprav in vprašanj ni mogoče razrešiti tako, da zmanjšamo zapletenost dejanske rabe. Ta poanta ni pomembna le za angleščino, temveč tudi za rabe različnih oblik te besede v drugih jezikih, kjer obstaja precejšnje variiranje. Antropološka raba je pogosta v germanskih, skandinavskih in slovanskih jezikovnih skupinah, vendar je v italijanščini in francoščini izrazito podrejena pomenom umetnosti in izobraževanja ali splošnega procesa človeškega razvoja. Tako med jeziki kot znotraj njih razpon in zapletenost pomena in nanašanja nakazujeta tako različnost intelektualnega položaja kakor določeno zamegljevanje ali prekrivanje. Te variacije, katerekoli vrste že so, nujno vključujejo alternativne poglede na dejavnosti, odnose in procese, ki jih ta zapletena beseda nakazuje. To se pravi, zapletenost se naposled ne nahaja v sami besedi, temveč v problemih, ki jih njene različne rabe pomembno nakazujejo.
Nujno si je ogledati tudi nekatere povezane in izpeljane besede. Kultivacija in kultiviran sta v 17. stoletju prestali enako metaforično razširitev od fizičnega k družbenemu in izobraževalnemu pomenu ter sta bili v 18. st. še posebej pomembni besedi. Coleridge, ki je v začetku 19. stoletja povlekel klasično ločnico med kulturo in civilizacijo, je leta 1830 zapisal: »stalna ločnica, in občasno nasprotje, med kultivacijo in civilizacijo.« Samostalnik s tem pomenom je dejansko izginil, toda pridevnik je še vedno kar pogost, zlasti v povezavi z manirami in okusom. Zdi se, da pomemben pridevnik kulturen izvira iz 70. let 19. st.; do 90. let je bil že splošno razširjen. Beseda je v svojem sodobnem pomenu na voljo šele, ko je postala splošno znan neodvisni samostalnik v umetniškem in intelektualnem ali antropološkem pomenu. Zdi se, da sovražnost do besede kultura v angleščini izhaja iz kontroverze okoli Arnoldovih pogledov. Na moči je pridobila konec 19. in v začetku 20. stoletja, v povezavi s primerljivo sovražnostjo do besed estet in ESTETSKO (qv). Njena povezava z razredno ločnico je proizvedla mimetično besedo culchah. Obstajalo je tudi polje sovražnosti, povezano s protinemškim sentimentom v času 1. svetovne vojne in po njej, in sicer v odnosu do propagande okrog Kultur. Osrednje polje sovražnosti se je obdržalo in en element tega poudarja culture-vulture, nedavna ameriška fraza za obsedenca s kulturo. Pomenljivo je, da je bila praktično vsa sovražnost (z izjemo začasne protinemške asociacije) povezana z rabami, ki so vključevale zatrjevanje večje vednosti (prim. geslo INTELEKTUALNO), refiniranost (culchah) in ločnice med »visoko« umetnostjo (kulturo) ter popularno umetnostjo in zabavo. Potemtakem beleži resnično družbeno zgodovino ter nadvse težavno in nejasno fazo družbenega in kulturnega razvoja. Zanimivo je, da je vztrajno povečujoča se družbena in antropološka raba kulture in kulturnega ter takšnih oblik, kot je sub-kultura (kultura razločljivo manjše skupine), z izjemo določenih območij (zlasti popularne zabave), sovražnost ter z njo povezano nelagodje in zadrego ali obšla ali pa dejansko preprečila. Nedavna raba kulturalizma, s katero je v družbeni analizi nakazano metodološko nasprotje strukturalizmu, ohranja mnoge izmed zgodnejših težav in se vselej ne izogne sovražnosti.
