“And if they hate then let ’em hate and watch the money pile up.”
Kanye West, Good Life

“The strong-minded rise to the challenge of their goals and dreams. The weak-minded become haters.”
Katarina Čas, Twitter

Zapis Časove je pravzaprav citat Dr. Steva Marabolija, life coacha, motivational speakerja, avtorja uspešnice Life, the Truth and Being Free ter seveda behaviorista in filantropa.

Vsak igra svojo vlogo. Blondina iz vukojebine, ki se prebije v Holivud, mora verjeti v religijo uspeha oziroma v shemo, po kateri so na tem svetu le winnerji in haterji. Smetnjak si pri tem lahko misli svoje, a ni v tem nič manj predvidljiv, pač, tu je zato, da verjame v nekaj drugega, a je Časovi hkrati hvaležen, da ga nomen-est-omen njene pojave spomni na to, da se je treba vselej znova vračati h Dialektiki razsvetljenstva Adorna in Horkheimerja, točneje, k eseju Kulturna industrija, ki je nastal – kje drugje kot – v Los Angelesu:

“Prvinska privlačnost poslovnosti in zabave se kaže v njenem lastnem smislu: v apologiji družbe. Kratkočasiti se pomeni strinjati se. To je možno samo tako, da se kratkočasje nepredušno zapre pred celoto družbenega procesa, se naredi neumno in od začetka nesmiselno žrtvuje neizbežno težnjo vsakega umetniškega dela, celo najbolj ničnega: težnjo, da v svojih mejah reflektira celoto. Kratkočasje pomeni vedno: da ni treba misliti na nič, pozabiti trpljenje, tudi kadar je pokazano. Njegov temelj je nemoč. Dejansko je to beg, a ne, kot trdi sámo, beg pred nelepo realnostjo, temveč pred poslednjo mislijo na odpor, ki jo je ta še pustila. Osvoboditev, ki jo obljublja zabava, je osvoboditev od misli kot negacije. Nesramnost retoričnega vprašanja: „Le kaj hočejo ljudje!“ je v tem, da se kot na misleče subjekte sklicuje na iste ljudi, ki naj bi jih po svoji specifični nalogi odvadila njihove subjektivnosti. Celo tam, kjer občinstvo kaj muksne proti industriji zabave, je to dosledna odsotnost odpora, h kateri ga je sama vzgojila. Kljub temu je vztrajanje pri tem postalo čedalje težje. Napredovanje poneumljanja ne sme zaostati za istočasnim napredovanjem inteligentnosti. V dobi statistike so množice preveč oprezne, da bi se identificirale z milijonarji na filmskem platnu, in preveč tope, da bi se vsaj za spoznanje oddaljile od zakona velikega števila. Ideologija se skriva v verjetnostnem računu. Sreča ne bo prišla k vsakemu, temveč k tistemu, ki bo zadel terno, še rajši k tistemu, ki ga je za to določila višja sila – največkrat industrija zabave sama, ki naj bi bila nenehno na lovu za talenti. Liki, ki so jih izsledili lovci na talente in jih potem studii na veliko promovirajo, so idealni tipi novega odvisnega srednjega sloja. Ženska starleta naj simbolizira uslužbenko, kajpak tako, da je ta v nasprotju z njo kot rojena za veličastni večerni plašč. Tako se gledalki ne kaže le možnost, da bi bila sama lahko upodobljena na filmskem platnu, temveč hkrati, še bolj poudarjeno, tudi distanca. Velika sreča lahko doleti samo eno, imenitnež je samo eden, in če imajo zgolj matematično vsi enake možnosti, so te za posameznika tako minimalne, da je najbolje, če jih kar takoj odpiše in se veseli sreče drugega, ki bi prav tako lahko bil on sam; in vendar nikoli ni. Kjer kulturna industrija še poziva k naivni identifikaciji, je ta takoj spet zanikana. Nihče se ne more bolj izgubiti. Nekoč je gledalec gledal v filmu lastno svatbo v svatbi drugega. Zdaj so srečneži na filmskem platnu primerki iste vrste kot vsakdo iz občinstva, a v takšni enakosti se človeški elementi nepremostljivo ločijo. Popolna podobnost je absolutna razlika. Identičnost vrste prepoveduje identičnost primerov. Kulturna industrija je privoščljivo udejanjila človeka kot rodovno bitje. Vsakdo je samo še to, s čimer lahko nadomesti vsakogar drugega: nadomestljiv, eksemplar. On sam, individuum, je absolutno nadomestljiv, čisti nič, in ravno to začne zaznavati, ko sčasoma izgublja podobnost. S tem se spremeni notranja sestavina religija uspeha, ki se je sicer trdno drži. Na mesto poti per aspera ad astra, ki predvideva težave in napor, čedalje bolj stopa premija. Ideologija poveličuje element slepote v rutinskem odločanju o tem, kateri song je primeren za šlager, katera statistka za heroino. Filmi podčrtujejo naključje. S tem ko, z izjemo barab, ideologija izsili esencialno enakost značajev, ki sega vse do izločitve neustreznih fiziognomij, na primer tistih, ki kot Garbo niso videti taki, da bi se jih smelo pozdraviti s “Hello sister”, gledalcem sprva sicer olajšuje življenje. Zagotovljeno jim je, da ni treba, da so drugačni, kot so, in da bi se njim prav tako lahko posrečilo, ne da bi se od njih pričakovalo nekaj, česar niso sposobni. A hkrati jim je namignjeno, da napor prav tako nič ne pomaga, ker celo meščanska sreča nima več zveze s predvidljivim učinkom njihovega lastnega dela. Namig razumejo. Naključje, po katerem nekoga doleti sreča, v bistvu vsi razumejo kot drugo plat načrtovanja. Ravno zato, ker so se družbene sile razvile že tako daleč v racionalnost, da bi bil lahko vsakdo inženir ali menedžer, je postalo popolnoma iracionalno, v koga družba vloži predizobrazbo ali zaupanje za takšne funkcije. Naključje in načrt postaneta identična, ker spričo enakosti ljudi izgubita sreča in smola posameznika, vse do najvišjih, vsak ekonomski pomen. Naključje samo je načrtovano; ne v tem, da doleti tega ali onega določenega posameznika, temveč ravno v tem, da ljudje verjamejo v njegovo delovanje. Služi kot alibi načrtujočega in vzbuja vtis, da mreža transakcij in ukrepov, v katero se preobrazi življenje, dopušča prostor za spontane, neposredne odnose med ljudmi. To svobodo v različnih medijih kulturne industrije simbolizira samovoljno izbiranje povprečnih primerov. V podrobnih revijalnih poročilih o skromno-bleščečih kratkočasnih potovanjih srečnice, ki jih je bila priredila revija, najraje kakšne stenografinje, ki je na tekmovanju verjetno zmagala zaradi razmerja z lokalnim veljakom, se zrcali nemoč vseh. Tako zelo so zgolj material, da lahko tisti, ki razpolagajo z njimi, nekoga sprejmejo na svoje nebo in ga spet zavržejo: s svojo pravico in s svojim delom lahko ostane na suhem. Industrijo ljudje zanimajo zgolj kot njene stranke ali uslužbenci, in je človeštvo v celoti, pa tudi vsakega njegovih elementov, dejansko zvedla na ta vseobsegajoči vzorec. Glede na to, kateri vidik je ravno merodajen, je v ideologiji poudarjen načrt ali naključje, tehnika ali življenje, civilizacija ali narava. Kot uslužbence se jih opominja na racionalno organizacijo in vzpodbuja k temu, da se ji podredijo z zdravim človeškim razumom. Kot strankam se jim demonstrira svobodo izbire, draž nezaobseženega v človeško-zasebnih odnosih, bodisi na filmskem platnu bodisi v tisku. V vsakem primeru ostanejo objekti.”