Mi smo Smetnjak in odločamo, kaj je 'čis' hudo', 'boln'ca' in 'kul'. Narekovaji so tam, ker sami teh besed ne bi uporabili. Nismo se gnali za takimi pristojnostmi, vaša hierarhija nas ne zanima. Izbrali ste nas sami. Izbrali ste naš okus. Častite ga, mi ga presegamo. Nimamo obrazov, a nas vaše punce, sestre in sosede prepoznajo. Vaši prijatelji nas želijo trepljati po ramah. Ne razglašamo, da nam ni mar za vaše občudovanje. Mlade porednice, ki ne potrebujejo prepričevanja, nas ne dolgočasijo. Dolgočasi nas hedonizem. In zdolgočasenost. Cinizem nas ne zanima. Včasih se sprehajamo v vetru. Preletavajoča vrečka nam je še vedno lahko izredna. Če se potrudimo, nam je zanimiv tudi Omar Naber. Ali Boys Noize. Črno za našimi nohti je menda šarmantno. Naša očarljivost ni namen, je pritiklina. Vedno ne gledamo, a pogosto vidimo. Skozi. Začutimo razliko med nič ne reči in modro molčati. Trudimo se, da bi vas imeli radi. Imamo vas radi. Vidite, kako preprosto nas je sovražiti. mi.smo@smetnjak.si
Serge Daney leta 1985 o zgornji misiji1: “These were my thoughts a few days ago while watching on television images of very famous singers and very starving African children. The rich singers (“We are the world, we are the children!”) were mixing their image with the image of the skinny children. Actually they were taking their place; they were replacing and erasing them. Mixing stars and skeletons in a typical fast editing where two images try to become one, the video elegantly carried out this electronic communication between North and South. /…/ These are the images I would like at least one teenager to be disgusted by and ashamed of. Not merely ashamed to be fed and affluent, but ashamed to be seen as someone who has to be aesthetically seduced where it is only a matter of conscience – good or bad – of being a human and nothing more. /…/ What was the meaning of Godard’s formula2 if not that one should never put himself where one isn’t nor should he speak for others?”
Diskurz o lakoti (tistih drugih, nevidnih) kot priložnost za lastno vidnost. Oglaševanje oglašuje samo sebe. Siti besed, a nikdar fraz. Če ne drugega, (se) vsaj slabo igrajo.
Požrtvovalnost odpetih srajčnih gumbov. Če se že razkazujejo frisi, čemu se ne bi še oprsja? Lačna usta menda ja ne bodo razpravljala o okusnosti, naj gre za hrano ali početje. Bernard-Henri Lévy, svetovni prvak v tej disciplini3, se nastavlja soncu v Darfurju. Prizorišče genocida kot plaža ali solarij. Tetka gre na Jug. “Glejte me, kako gledam bedo in lakoto, ki je vi nočete videti.” Revolucionarni turizem sreča Unicef turizem. Turizem, ki ima ravno kot simulacija najbolj uničujoče učinke. Človek človeku Vogue.
V posnetku, ki ga je gledal, so se podobe afriških otrok še izmenjevale, prelivale s podobami zvezdnikov, iz pričujočega so že izginile. [↩]
Objavljamo pobudo1 Ivana Štuheca, s katero naj bi bilo enkrat za vselej rešeno zadnje čase tako razvpito vprašanje lakote.
Skromni predlog, s katerim bi otroci revežev v Sloveniji prenehali biti v breme staršem in državi
Verjamem, da se vsi strinjamo, da je preveliko število otrok zelo velika tegoba; in zato bi si tisti, ki bi našel pošteno, poceni in enostavno metodo, s katero bi ti otroci postali solidni in uporabni člani skupnosti, zaslužil, da mu postavijo spomenik kot rešitelju Slovenije.
S tem pomembnim vprašanjem sem se ukvarjal mnogo let in zrelo pretehtal mnoge sheme naših načrtovalcev razvoja, a vedno znova ugotavljal, kako hudo se motijo v svojih izračunih. Drži, otroka, ki se pravkar izleže, je mogoče prvo leto življenja vzdrževati samo z materinim mlekom, z le malo dodatne hrane; ravno zato se moj predlog nanaša ravno na otroke, stare eno leto, ki bi, namesto da bi bili v breme staršem in državi ter zahtevali hrano in obleko vse svoje življenje, prispevali k prehranjevanju in deloma oblačenju državljanov.
Zatorej zdaj skromno predlagam svoje zamisli, za katere upam, da ne bodo naletele niti na najmanjši ugovor.
Neki znanec me je prepričal, da je čilo in dobro negovano dete pri enem letu kar najbolj slastna, hranilna in zdrava hrana, naj bo dušena, pražena, pečena ali kuhana; ne dvomim, da bi bilo enako tudi s frikasejem ali ragujem.
Zatorej javnosti skromno dajem v presojo, da se od prek 20.000 otrok, ki se jih letno rodi v Sloveniji, ena šestina nameni za nadaljnjo vzrejo, in od teh naj bo le četrtina moškega spola; kar je vsekakor veliko več, kot dovolimo ovcam, govedi ali svinjam. Predlog utemeljujem s tem, da otroci ponavadi tako ali tako niso sad zakonskega stanu, okoliščina, na katero se divjaki požvižgajo, zatorej: en moški bo dovolj, da bo poskrbel za štiri ženske. Ostale otroke se bo pri enem letu starosti ponudilo v nakup uglednim, premožnejšim osebam in institucijam vsega svobodnega sveta, pri čemer bo materam svetovano, naj zadnji mesec dovolijo obilno sesanje, da bodo otroci primerno okrogli in tolsti na pogrnjeni mizi. Iz enega bo mogoče pripraviti kar dve jedi in ju postreči gostom na večerji, in tudi ko bo družina obedovala sama, se bo iz pleč ali zadnjega bočnika dalo pripraviti čisto spodobno jed.
Tisti bolj gospodarni (kar, moram priznati, trenutni časi zahtevajo) bodo lahko uporabili tudi kožo, iz katere je mogoče izdelati občudovanja vredne rokavice za gospe in gospodične ali poletne škornje za fine gospode.
V ta namen bi bilo treba ustanoviti posebne mesnice; mesarjev, kot smo lahko prepričani, ne bo primanjkovalo. Vseeno priporočam, da se otroke kupuje žive in se jih pripravlja še vroče od noža, tako kot odojke.
To bi bila zagotovo velikanska spodbuda za zakonski stan, ki ga vsi modri narodi spodbujajo z dodatki ali vsiljujejo z zakoni in kaznimi. Skrb in nežnost mater do otrok bi se povečala, ko bi vedele, da bo za njih poskrbljeno, in od tega bi imele dobiček namesto stroška. Lahko bi spremljali pošteno tekmo med poročenimi ženskami, katera bo trgu dostavila najbolj tolstega otroka. Prav tako bi bili možje ženam v času nosečnosti veliko bolj naklonjeni; v strahu pred splavom jim ne bi več grozili z batinami, kot je trenutna praksa.
Za zaključek: na misel mi ne pride niti en sam ugovor proti mojemu skromnemu predlogu, razen da se bo število prebivalcev v Sloveniji močno zmanjšalo. A tega svobodno jemljem v zakup, saj je bil tudi glavni razlog, da predlog sploh predočam javnosti.
Obstaja nekakšna skrivna zveza med pico in degradacijo žensk. Napis „pizze iz krušne peči“ vselej prikliče Metoda Trobca.
Erica Jong (in ne Slavoj Žižek) je klasificirala narode glede na njihova stranišča, picomat aka piz.top, novost podhoda glavne železniške postaje, razvršča dekleta oziroma njihovo uporabnost za fante. Od pekla do nebes (in nazaj).
Spodnji tip: Plitko grlo. She always gets more than she is able to swallow. Prevelik kos, prehitro, na meji dušenja, vendar brez pridušanja. Fantovo sadistično navdušenje, ki diktira „Do dna, do dna, do dna“ in dekle, ki si ne pribori pravice do „počasneje“ ali „manj“, kaj šele „ne“. Zlata ptička? Zlata prenašalka.
Srednji tip: Over-eager girl, zagrizenka, pogoltnica. Ni ga zalogaja, ki bi ga zavrnila, 24/7 odprtih ust. Fanta morda ta hip še zabava, a že kmalu se mu bo pretirana voljnost zataknila v grlu. Dekle, ki presega pričakovanja na način, ki neizogibno nanese razočaranje, naveličanost. By blowing too hard she blows it. Prelahek zalogaj. A sucker for love.
Zgornji tip: sanjsko dekle. “Say Grace”. Edini tip, ki obeta preseganje razmerja moči. Tu je vse optimalno: tempo, velikost, razmerje nežnosti in silovitosti1. Sublimnost senzualnosti – milina, milost. Izmenjava pogledov, ki je lahko le čista vzajemnost, absolutno darovanje, ki terja absolutno prejemanje. A od tod tudi nekam živčni fantov nasmešek: „Kako to, da ravno jaz? … Sem vreden tega? … Kje se je to naučila?“ Drget, trepet, ki se lahko izteče v absolucijo (odrešenje) ali v disolucijo (razkroj).
The foundational antinomy of postmodern description lies then in the fact that this former binary opposition, along with identity and difference themselves, no longer is an opposition as such, and ceaselessly reveals itself to have been at one with its other pole in a rather different way than the old dialectical projection back and forth, the classic dialectical metamorphosis.
Fredric Jameson, Kulturni obrat
Razmerje med t. i. levo in t. i. desno gre v duhu Heglove slabe neskončnosti proglasiti za slabo dialektiko.
T. i. desna proteste podtika t. i. levi in ta ji ugodi z največjim veseljem. Strinjanje med njima ne bi moglo biti popolnejše. Konvergenca, ki teži k temu, da bi bil “nenaročeni” potencial protestov izničen, ko-optiran brez preostanka.
“Kulturni” program druge vseslovenske ljudske vstaje je bil v pomoč. Nastop Janija Kovačiča, za katerega je bilo mogoče vnaprej napovedati, da se bo obesil na “delo” in “revolucijo” – kot da bi fraze že kdaj kaj spremenile –, je za pozicioniranost, kakršno predstavlja Reporter, resnično prišel kot naročen. Ravno takšni primeri izpričujejo, da sta obe strani dogovorjeni, ne da bi bilo pri tem potrebno, da to vesta.
Je zato toliko nujnejša dojemljivost za nianse, mikrogeste, minimalne razlike? Takšna, kot je bil nietovski “In vsak upor, ki preraste v revolucijo, revolucija prinaša novo oblast”, ki je ponovil Lacanovo svarilo: “Iščete novega gospodarja. Dobili ga boste!”, le da je deloval resignirano, izbrušeno skozi tisočletja, ne oblastno cinično. Ali kot je bil vzklik “Ne levo ne desno, tukaj smo!”, ki se je zoperstavil vzkliku dražgoškega tipa zgodovinarja1 “Živela nova osvobodilna fronta!” …
Zgornji meme se nevarno približa zavrnitvi, tj. zavezništvu z Reporterjem – znotraj dane, uklete sheme. Boleče razmerje očeta in sina (le katero ni boleče? Razmerje, ki je vselej na tem, da bi bilo slaba dialektika.) ter razbolela točka, v kateri se za trenutek zedinita. Toda le kako bi pisanje Lojzeta Kovačiča moglo biti enoznačno? Rečeno z Adornom: “Knjige, ki so vredne citiranja, nenehno ugovarjajo citatu, brez katerega pa ne more prebiti tisti, ki piše o knjigah.”
Enako vprašanje, enako obzirnost gre nameniti protestom. Vsaj tistemu njihovemu delu, delcu, sposobnemu govoriti drugače “kot časopis”.
Naj pogovor nadaljuje Kristalni čas Lojzeta Kovačiča, ki je tudi čas procesa “proti trem civilistom in enemu vojaku”:
“R., komercialist osivelih senc, v obleki iz luksuzno predelanega platna, sedi na štoru, ko se meso peče na žaru. Je prilagodljiv človek. Vse življenje že govori kot časopis: hudim rečem seka glave, trpnim jo zvečuje. Ko bi obvladal tuj jezik, bi se v pogovorih z njim čez noč naučil vsakdanjih fraz iz konverzacijskega besednjaka. Časopis zanj predstavlja objektivno ogledalo. Večno sem v sporu z njim. Zmeraj vlači ugovore iz tiskanih virov. Zdaj ob vojaškem procesu proti trem civilistom in enemu vojaku rezonira in si odgovarja natanko, kakor vsi; na isti način kot oni, vidi in gleda proti temu ‘našemu obzorju’ – kakšen horizont je neki to? Moji ugovori, ki jih zjecljam, najbrž niso pravični, ker izhajajo iz splošnega, ne posebnega jedra te pravde. Kdor je včeraj stal pred vojaškim sodiščem – in kako naj iz tega ‘včeraj’ v tejle deželi sploh kdajkoli nastane ‘pred 38 leti’? – danes ne prenese nobene lopovijade izpred sodnega stola več. Vse so mu hkrati zoprne, dolgočasne, razdražljive. Hočem R. spomniti na spore, ki sva jih imela, ko so bili podobni in isti primeri še redki, pravzaprav pred javnostjo že v kali zadušeni, vendar se mi ne ljubi. Moj odgovor bi bil: kar se mora narediti, o tem se ne govori; in obratno. R. ugane, kam merim. Njegov odgovor je: ‘Ampak zdaj je lonec prekipel!’ Lonec, nekoč podeljen na 100 malih loncev, je prekipeval že prej, ves čas, 40 let, vendar je ob njih imel zavezane oči. Zdaj, ko se je sto kotličkov zvarilo v en kotel, očitno prekipeva in poka: resničnost je nabreknila in se zliva v čedalje mastnejše naslove v časopise. A tako je bilo zmeraj: eni hočejo gor, drugi nočejo dol. To ni ne dobro, ne slabo, je samo običajen dolgočasen zgodovinski fenomen. Ljudje bodo ostali takšni, kot so, živeli bodo, kot živijo in nikoli se ne bojo spremenili. Kaj imaš od tega, če v peklu razbiješ en kotel? Opečeš se ob gorečo godljo, ki se zliva, vendar v peklu stoji še nešteto kotlov.”
Bedaka prepoznaš po stavku: „Šport ni politika.“ Na takšni (domnevno apolitični) bedastoči poganjajo fenomeni, kakršen je Zoran Janković, menedžer, ki, kot pravi, ni politik. Logika bi bila sledeča: politika je umazana, posel je čist, bolje, posel je posel. Šport je pop, šport je za vse čase – tako kot športni funkcionarji.
Športno novinarstvo bi moralo biti inferiorna oblika žurnalizma, dovoljeno mu je namreč nekaj, kar naj ne bi bilo v skladu z novinarskim kodeksom: navijanje. Nacionalni komentator med tekmo sme držati pesti, tuliti, kruliti za reprezentanco „naše“ države proti reprezentanci „njihove“ države, v tem ni menda nič nekorektnega. Zaplete se takrat, ko se izkaže, da je športno novinarstvo paradigma občega. Bolj ali manj vsako novinarstvo je navijaško ter se hkrati deklarira kot nepolitično (oz. objektivno). Še več, navijanje je nacionalni šport.
Humanitarna katastrofa Stožice ni le sramota celotnega državnega aparata, je sramota družbe. Pod parolo „kraha in iger“ je lahko „ljudstvo“ uživalo (najprej v sladostrastni anticipaciji monumenta in novega športnega epa, nato v zgražanju) v predstavi gradnje koloseja, nadaljevanju Izbrisanih, le da še v spektakularnejšem, IMAX formatu. Logika medijske razdelitve na redakcije pove vse o catch-all hladnokrvnosti (naj bo ta še tako kričava): medtem ko je politična/gospodarska/človeškointeresna poročala o eksploataciji gastarbeiterja alias fastarbeiterja („14-urni delavnik v mrazu, vročini, dežju in snegu, 250 evrov plače, nič socialne varnosti“), se je športna še naprej veselila čudovitega objekta in dramatičnih tekem.
Bi šlo (drugačno) senzibilnost pričakovati od umetnosti? Zagotovo ne v kulturosferi, v kateri se je mogoče proglašati za angažiranega umetnika, potihem (ali naglas) kolaborirati z Jankovićem1 ter za vse kriviti JJ. Tudi iz te „neuravnoteženosti“ (ki je stvar habitusa, afinitete, izbirne sorodnosti) vznika t. i. desničarski resentiment in nekakšna fronta zoper „kulturo“, ne da bi se jo s tem kakorkoli upravičevalo.
Spričo krize se pozablja, da je imela saga, imenovana Stožice, še en neljubi zaplet: t. i. nogometna pravljica, ki je dala „ljudsko soglasje“ k gradnji, je v vmesnem času izpuhtela. Vpoklic, odmrznitev Katanca deluje kot poskus reševanja projekta-objekta. Če deluje retromanično, retrogradno, ni v tem nič čudnega, le kaj je v teh krajih bolj učinkovito od regresije? Lo-tech navdihovalci so predestinirani heroji nacije, ki ji je predvsem do tega, da bi ostala preprosta.
Glede na to, da so že uspehi Mazejeve lahko distrakcija, kolikšno bi nanesle šele vnovične zmage reprezentance? Nogomet je opij ljudstva, celo tega. Gnev do lastne države bi se lahko premestil na tisto, zoper katero bi “naši” ravno igrali in, kdo ve, morda bi se še tisti „Hej, hej, hej“ namesto z „je za Janšo“ spet zaključeval z „ni Slovenc“.
Slovenija bo šla naprej.
Damjan Kozole lahko posname t. i. angažirane filme o tihotapljenju ljudi ali prostituciji in hkrati propagandni video o Stožicah, predvajan v muzeju, imenovanem MAO. [↩]
