Minority Report

„Prav zato je mogoče spreminjati vrednost členov, preoblikovati ‘dober’ člen v slabega in obratno, ne da bi s tem spremenili delovanje samega nasprotja.“
Jacques Rancière

Tomaž Majer se je vrnil na proslavi dneva t. i. samostojnosti in enotnosti. Avtogena trenirka.

Kdo je trenirkar? Slabši državljan, lovilec krivin, lenuh, neuspeli, nekoristni, uličar, čefur1

Kdo je oblekar/kravatar? Boljši državljan, poštenjak, marljivi, uspeli, koristni, gospod (gospa), Slovenec …

Tako na svet gledajo republikanski desničarji iz ameriških najstniških komedij (kjer igrajo golf, jadrajo, hodijo na proslave in dobrodelne bankete …) ali soap oper (Blake Carrington iz Dinastije, JR Ewing iz Dallasa). Nazori, še kako aktualni v začetkih tranzicije, ko so se tisti, ki so imeli kaj/več od nje, hvalili s tem, da so japiji, in po napornem delovnem dnevu prebirali takrat obvezno čtivo – bonton. Ženice so med poletnim dopustom v hotelu s štirimi zvezdicami na samopostrežni večerji za sosednjo mizo občudujoče opazovale častitljivega gospoda tujca v obleki in kravati ter tarnale, zakaj njihovi moški nosijo zgolj karirasto srajco s kratkimi rokavi.

JJ manever je kombinacija reverse psychology in guilt trippinga, psiholoških trikov, ki so običajno rezervirani za otroke. Volilni bazi gospodov/gospa Slovencev sporoči: „Čefurji so boljši od nas, saj grejo vsaj volit za svoje. Držijo skupaj, mi pa vlečemo vsak v svojo smer. Ostanite doma, naj nas kar premagajo.“ Nakar naj bi gospod/gospa Slovenec pihnil „Aja?!“ in odhitel na volitve. Njegov glas, ki je a priori vreden več (a le kot potencialnost), z lastno aktualizacijo postane glas in pol. Čefur nima šans.

Toda kdo/kaj sploh je ta čefur? T. i. druga stran, tista, ki jo JJ pričakuje in projicira kot svoj protipol, tista, ki jo nujno potrebuje, ker brez nje ne obstaja – in vice versa, to ne more biti. Je namreč njemu identična ali vsaj ekvivalentna.

Tujstvo, manjšinjskost, čefurstvo je tisto, kar je znotraj takšne konfiguracije nemogoče misliti, čeravno je povsem realno. Tujstvo kot možnost drugačnih izbir, dejanskost drugačnih možnosti: če si tujec (kakršenkoli že – celo takšen iz JJ-eve glave), ne hodiš nujno na volitve (in tudi če voliš, ne voliš nujno za Jankovića). Če ne spoštuješ tistega, kar je Slovenija2, te nujno ne daje nostalgija po Jugoslaviji. Če si na demonstracijah, ne skačeš nujno na „Hej, hej, hej, kdor ne skače, je za Janšo“3 in nisi nujno navdušen, ko tam zagledaš ljubljenčke, gorečneže, beneficirance, olimpionike t. i. druge strani4

Jan Plestenjak x Diego Menendes – Moja punca

  1. Ta ni (izključno) etnična identiteta, temveč becoming of mind. []
  2. pri čemer ji ne gre pripisovati posebne originalnosti oz. avtogenosti []
  3. Ker se ti nogometne metafore upirajo enako, kot so se Rudiju Šeligu, in ker to nujno ne pomeni, da si desničar. []
  4. NSK-jevce, liberalne akademike itd. itd. []


Tags: We are Trash

Smrtno varno

Pahor: “Gre za vprašanje, v kakšni domovini bomo jutri živeli. Ne mislim samo na Slovenijo. Bomo v domovini, v kateri bodo tudi Nemci, Francozi, Luksemburg, Avstrijci, ali pa bomo v kakšni drugi domovini, ki bo veliko bolj razrahljana in polna problemov. Gre za vprašanje miru, varnosti, ne samo blaginje.”

Zver: “Lahko bi imenovali to novo smer v razvoju Slovenije, da bo postala še bolj varna, vrednota varnost je izjemnega pomena.

Pojem, t. i. vrednota, ki ga vodilni predsedniški kandidati postavljajo v prvi plan, je varnost (ali türkovsko rečeno: mir in stabilnost). Zveni zlovešče, saj prikliče, kaj vse jo zagotavlja: policija, sodstvo, vojska … Kandidati se prilizujejo volivcem, katerih prioriteta je varnost njihove lastnine. Nje vrhunec, nadstavba so otroci. Ta družba šele postaja odvratno buržujska, nič od tega ni za nami.

Zavarovalniški oglas prikazuje deklico, recimo z balonom (iz sentimentalnih in montažnih potreb ter predvsem potreb konvencije), kako prečka cesto, dovolj brezskrbno, razigrano, zaletavo, da vdihne slutnjo tragedije. Balon uide v zrak – nepovratno. Zdi se, da zavarovalnica ne more preprečevati nezgod, da takšne varnosti ne more zagotavljati, da je njena naloga zgolj t. i. blaženje posledic. Ko prikazuje deklico v situaciji, ki utegne preiti v usodno, lahko v najboljšem primeru sporoča le: “Če bi se to že moralo zgoditi, boste v uteho (slabo, a boljšo kot nikakršno) vsaj dobili odškodnino.” Starši bi proti temu ogorčeno protestirali, da se izgube otroka ne da kompenzirati. Če bi v to resnično, brez izjeme verjeli, potem ne bi nikdar vplačali zavarovalnine, te hrbtne plati loterije na nedoločljivo tanki črti med eksorcizmom in self-fulfilling prerokbo. Podstat vsega tega je neka druga vera – vraževerje. Borgesovsko1 rečeno: zamisliti si, preigrati grozoto, da bi se jo s čarovnijo odvrnilo. “Če bom zavaroval otroka, se mu ne bo nič zgodilo. Toliko sem pripravljen plačati za blažen mir.”

Vseeno ne gre za daritev na slepo. Kot vsaka reklama tudi zavarovalniška reklama ne reklamira zgolj specifične zavarovalnice in njenega produkta, temveč ustroj sveta. Integralni paket zavarovanja reda stvari. Vzorni državljan plačuje zavarovalnino (pavšal) v pričakovanju, da aparati (policija, sodstvo, mediji, šola, vojska …) poskrbijo, da bo deklica z balonom bivala, radostno skakljala v balonu varnosti. Na ta način, pobožno še bolj kot vraževerno, predpostavlja neznansko zmožnost nadzora. Absolut nadzora. V to je pripravljen verjeti, to je pripravljen sprejeti v zameno za neskončno nedotakljivost lastnine alias otroka.

Predsedniški kandidatje kot zavarovalniški agentje tako prodajajo police. Lahko bi jim rekli tudi policaji.

Arcade Fire – City With No Children

  1. Skrivni čudež: “Potem je pomislil, da se resničnost ponavadi ne sklada s predvidevanji; s sprevrženo logiko je umoval, da si lahko predvidimo kakšno nadrobnost zato, da se ne bi zgodila. Z vero v to krhko čarnost si je zamišljal, da se ne bi zgodili, grozljive prizore; nazadnje se je zbal, da bi utegnili biti preroški.” []


Tags: We are Trash

Brezobraznost

Verjetno ste opazili, da je Smetnjak brez obraza.

Za začetek: ne mislimo, da obrazi o nas povedo karkoli. Drugače rečeno: če bi jih kazali, bi o sebi govorili nekaj, kar nismo. Prestali smo zrcalno fazo, jo pustili za sabo, ali vsaj zelo temeljito delamo na tem.

Obrazocentričnosti (identitete) se je treba upirati, to je eden poglavitnih bojev. Obraz ne počlovečuje, ne dokazuje človeškosti. Je obrazec, ki ponuja zgolj standardne odgovore.

Soočeni ste s facebookom brez obraza (vendar z obrazi drugih, ki se radi dajejo oz. se radi dajejo drug z drugim; z radodajnimi obrazi). Facelessbook. Knjige vendar morajo biti brez obrazov.

Smetnjak smo bezobrazni, kot bi dejala srbohrvaščina. Nesramni. Ali tudi brezsramni? Ne, nesramni smo ravno zato, ker čutimo sram, ker nas je sram. Sram zaradi sebe? Zagotovo, to terja že osnovna higiena, a sram nas je tudi zaradi vas, sram zaradi vseh nas.

Je to sram-v-imenu, nekakšno delegiranje, predstavništvo, reprezentacija, nekaj, s čimer načeloma nočemo imeti ničesar? Sami bi temu raje rekli surogat. Surogatni sram. Čutiti sram, ker ga drugi ne, kjer ga drugi ne. Nadomeščati. Na(do)mestnik je vselej od nečesa nižja funkcija, funkcija n-1. Je tudi začasna funkcija, funkcija za določen čas. To ponižanje, ta omejeni rok nas stimulirata. Podcenjevanje, ki nam ga izkazuje farsa, imenovana družba, si prizadevamo intenzificirati, stopnjevati, koncentrirati, pospešiti … To, da smo brez sleherne vrednosti zanjo, to, da smo smeti, v tem se valjamo kakor najbolj drekoljubni psi.

Obstaja fraza: to lose one’s face. Izgubiti obraz. Izgubiti ugled, dobro ime. Osramotiti se. Ni, da svojih obrazov ne kažemo iz bojazni, da bi se osramotili. Vseeno nam je, kaj si farsa, imenovana družba, misli o nas, nič takega, kar bi seglo do misli. Ne, prej gre za to, da se nam voljno razkazovanje obrazov zdi sramotno. Pomislite samo na logiko oglaševanja dobrodelnosti, ki nam moli zvezdniški obraz, katerega bedasta grimasa naj bi izboljševala svet. Tudi zato jih memeficiramo, ker so mumificirani, še preden se jih lotimo. Pomislite na obraz, ki lahko omaje, celo razveljavi dogodek. Pomislite na instagramiranje frisovja, ki moleduje za lajke. Tudi če obraz na teh podobah umanjka, se še vseeno vse vrti okoli njegove prisotnosti/odsotnosti, njegove prikritosti, odvrnjenosti, izrezanosti, obrezanosti.

Mi pravimo: če že obraz, potem naj bo brez posebnosti. Brezizrazni obraz, obraz nedoločljivega izraza. Jezusov obraz, ki “se ne zaustavlja na površini čisto človeških izrazov in občutkov”. Obraz Bressonovih filmov.

Za konec: naša identiteta ni skrivna, ni anonimna. Je brezobrazna. Je identiteta, ki se upira identiteti, ki se odpira neidentiteti.

Smetnjak smo … in nismo.

Dan Deacon – My Own Face is F Word



Tags: We are Trash

Uspavanka

Kultura ni mit, je nekaj hujšega: državna ideologija.
Henri Lefèbvre

V Sloveniji so odprli prvo kliniko za evtanazijo oziroma pomoč pri smrti. Potem ko plačaš storitev (kdo pravi, da si smrt lahko vsakdo privošči?), čakaš v čakalnici, dokler ne prideš na vrsto. Ko vstopiš v poslednjo sobo svojega življenja, ležeš na posteljo, zapreš oči in glas z zvočnika začne brati uspavanko:

“Bila je kulturna dominanta, država v malem, (recimo ji) NSK, ki je bila hkrati država z veliko začetnico, Država.

Bila je država, (recimo ji) država JJ, država v velikem, ki po merilih države v malem z veliko začetnico aka Države ni bila na višini naloge in je zatorej bila, čeravno država v velikem, država z malo začetnico, država.

Boj med državo v malem z veliko začetnico in državo v velikem z malo začetnico je bil srdit, a tudi nekam prikladen.

Stvar je bila v tem, da sta si država v velikem aka JJ država in država v malem aka NSK Država zaslužili druga drugo ter hkrati služili druga na drugi, druga ob drugi, druga z drugo, druga drugi.

Kdor ni pripadal ne eni ne drugi, tega ni bilo nikjer ne nikdar.”

The Beatles – Good Night



Tags: We are Trash

Stuck Together

Jacques Rancière, Emancipirani gledalec: “Beseda konsenz dejansko pomeni mnogo več kot zgolj ‘moderno’ obliko vladanja, ki daje prednost strokovnemu mnenju, arbitraži in pogajanju med ‘socialnimi partnerji’ ali različnimi tipi skupnosti. Konsenz pomeni soglasje med čutom [sens] in smislom [sens], se pravi med načinom čutne prezentacije in interpretativnim režimom njenih danosti. Pomeni, da ne glede na razhajanja med našimi idejami in stremljenji zaznavamo iste stvari in jim dajemo iste pomene. Kontekst ekonomske globalizacije vsiljuje tako podobo homogenega sveta, v katerem je naloga vsakega nacionalnega kolektiva prilagoditi se danosti, na katero nima vpliva, tej danosti prilagoditi svoj trg dela in svoje oblike socialne zaščite.”

Jacques Rancière, Nelagodje v estetiki: “Konsenz je ena izmed poglavitnih besed, ki zaznamujejo naš čas. Vendar pogosto zmanjšujemo njegov pomen. Nekateri ga zvajajo na globalno soglasje vladnih in opozicijskih strank glede pomembnih nacionalnih interesov. Drugi ga vidijo širše kot nov slog vladanja, ki daje pri razreševanju konfliktov prednost razpravi in pogajanjem. Vendar konsenz pomeni mnogo več: označuje način simbolne strukturacije skupnosti, ki iz politike odstrani tisto, kar tvori njeno osrčje: nesoglasje. Politična skupnost je strukturno razdeljena skupnost – ne le na interesne skupine ali divergentna mnenja, ampak razdeljena v razmerju do sebe. Politično ljudstvo ni nikoli enako vsoti populacije. Vsekakor je oblika dodatne simbolizacije glede na kakršno koli štetje populacije in njenih delov. Ta oblika simbolizacije pa je vedno sporna. Klasična oblika političnega konflikta zoperstavi več ljudstev znotraj enega samega: obstaja ljudstvo, ki je vpisano v obstoječe oblike prava in ustave; tisto, ki ga uteleša država; tisto, ki ga to pravo ne pozna ali katerega pravic država ne priznava; tisto, ki v imenu neke druge pravice zahteva svoj vpis v red dejstev. Konsenz pomeni redukcijo teh ljudstev na eno samo, identično preštetju prebivalstva in njegovih delov, preštetju interesov globalne skupnosti in interesov delov skupnosti.”

Frank Zappa – Stick Together



Tags: We are Trash