Pahor: “Gre za vprašanje, v kakšni domovini bomo jutri živeli. Ne mislim samo na Slovenijo. Bomo v domovini, v kateri bodo tudi Nemci, Francozi, Luksemburg, Avstrijci, ali pa bomo v kakšni drugi domovini, ki bo veliko bolj razrahljana in polna problemov. Gre za vprašanje miru, varnosti, ne samo blaginje.”

Zver: “Lahko bi imenovali to novo smer v razvoju Slovenije, da bo postala še bolj varna, vrednota varnost je izjemnega pomena.

Pojem, t. i. vrednota, ki ga vodilni predsedniški kandidati postavljajo v prvi plan, je varnost (ali türkovsko rečeno: mir in stabilnost). Zveni zlovešče, saj prikliče, kaj vse jo zagotavlja: policija, sodstvo, vojska … Kandidati se prilizujejo volivcem, katerih prioriteta je varnost njihove lastnine. Nje vrhunec, nadstavba so otroci. Ta družba šele postaja odvratno buržujska, nič od tega ni za nami.

Zavarovalniški oglas prikazuje deklico, recimo z balonom (iz sentimentalnih in montažnih potreb ter predvsem potreb konvencije), kako prečka cesto, dovolj brezskrbno, razigrano, zaletavo, da vdihne slutnjo tragedije. Balon uide v zrak – nepovratno. Zdi se, da zavarovalnica ne more preprečevati nezgod, da takšne varnosti ne more zagotavljati, da je njena naloga zgolj t. i. blaženje posledic. Ko prikazuje deklico v situaciji, ki utegne preiti v usodno, lahko v najboljšem primeru sporoča le: “Če bi se to že moralo zgoditi, boste v uteho (slabo, a boljšo kot nikakršno) vsaj dobili odškodnino.” Starši bi proti temu ogorčeno protestirali, da se izgube otroka ne da kompenzirati. Če bi v to resnično, brez izjeme verjeli, potem ne bi nikdar vplačali zavarovalnine, te hrbtne plati loterije na nedoločljivo tanki črti med eksorcizmom in self-fulfilling prerokbo. Podstat vsega tega je neka druga vera – vraževerje. Borgesovsko¹ rečeno: zamisliti si, preigrati grozoto, da bi se jo s čarovnijo odvrnilo. “Če bom zavaroval otroka, se mu ne bo nič zgodilo. Toliko sem pripravljen plačati za blažen mir.”

Vseeno ne gre za daritev na slepo. Kot vsaka reklama tudi zavarovalniška reklama ne reklamira zgolj specifične zavarovalnice in njenega produkta, temveč ustroj sveta. Integralni paket zavarovanja reda stvari. Vzorni državljan plačuje zavarovalnino (pavšal) v pričakovanju, da aparati (policija, sodstvo, mediji, šola, vojska …) poskrbijo, da bo deklica z balonom bivala, radostno skakljala v balonu varnosti. Na ta način, pobožno še bolj kot vraževerno, predpostavlja neznansko zmožnost nadzora. Absolut nadzora. V to je pripravljen verjeti, to je pripravljen sprejeti v zameno za neskončno nedotakljivost lastnine alias otroka.

Predsedniški kandidatje kot zavarovalniški agentje tako prodajajo police. Lahko bi jim rekli tudi policaji.

Arcade Fire – City With No Children

1. Skrivni čudež: “Potem je pomislil, da se resničnost ponavadi ne sklada s predvidevanji; s sprevrženo logiko je umoval, da si lahko predvidimo kakšno nadrobnost zato, da se ne bi zgodila. Z vero v to krhko čarnost si je zamišljal, da se ne bi zgodili, grozljive prizore; nazadnje se je zbal, da bi utegnili biti preroški.” [↩]