P. S. Don’t get us wrong, we’re not against drummers. Here’s our (Smetnjak + Luka Umek) example of Tartini dumping the violin in 2010. He’s nobody’s clone, he’s not a narcissistic excuse for an ad and he’s not drumming, well, he ain’t no warfetishizing poseur aka apocalyptic gentleman.
Ljubice funkcionarjev naj bi bile družinski problem, ne družbeni. Ja, kolikor je družba družinsko podjetje, vendar ne, kolikor gre za družbo tekmovanja, če gre za potrebe primera za hip verjeti tako v družbo kot v tekmovanje, katerega rezultati se kažejo v drsenju po vertikali, pri čemer tekmovalni duh postane administrativni duh.
Družba tekmovanja je tudi družba specializacije. Naivna situacija, v kateri si nekdo prizadeva, da bi bil čim boljši, kar najkompetentnejši na določenem polju, nekoliko manj naivna situacija, v kateri ta nekdo nenehno preizprašuje okvire same kompetence, samega tekmovanja (težko je sprejeti idejo razvoja kot napredka, a razvoj kot trajanje že zveni bolje). Mar potem še vedno tekmuje? Ni kriterijev, ni osnove, s katere bi bilo boljše mogoče ločiti od slabšega. Morda ta nekdo premore lastna merila, a si ne domišlja, da bi jih bilo mogoče usklajevati, uskladiti z drugimi, drugačnimi, tujimi. Niso deljena, ne morejo biti skupna.
Vendar določen kriterij le obstaja in ta je neizpodbiten, ja, objektiven. Fafaški. Sem sodi tudi ritolizništvo (alias ritolezništvo), katerega metaforična plat prepogosto zabriše, da gre za seksualno prakso. In obratno: nikakor ni nujno, da bi bilo fafanje (kot gre izraz) konzumirano, zato da bi bilo kapitalizirano oz. komodificirano, fafanje je ekonomija odnosa, profitabilnost njegovih transferjev.
Fafaški kriterij omogoča fafaški profil oziroma program. Ta ne ubira bližnjic, temveč uvede povsem drugo geometrijo in časovnost. Fafaštvo je padalstvo, vpadništvo. Vpade v osrčje kateregakoli polja, pri čemer ni trajanje noben dejavnik. Odvije se nenadoma in nemudoma, ne tudi iznenada, ker v tem več ne more biti presenečenja. Fafaški profil se zavihti na vrh vertikale, saj verjame tako v vrh kot v vertikalo ter jima s tem podeljuje legitimnost, realnost.
Fafaški profil je univerzalen, je emulacija renesančnega človeka, ki presega specializiranost. V sleherno polje vnese širino polimatije, širino, vsestranskost ust.
Jacques Rancière, Emancipirani gledalec: “Beseda konsenz dejansko pomeni mnogo več kot zgolj ‘moderno’ obliko vladanja, ki daje prednost strokovnemu mnenju, arbitraži in pogajanju med ‘socialnimi partnerji’ ali različnimi tipi skupnosti. Konsenz pomeni soglasje med čutom [sens] in smislom [sens], se pravi med načinom čutne prezentacije in interpretativnim režimom njenih danosti. Pomeni, da ne glede na razhajanja med našimi idejami in stremljenji zaznavamo iste stvari in jim dajemo iste pomene. Kontekst ekonomske globalizacije vsiljuje tako podobo homogenega sveta, v katerem je naloga vsakega nacionalnega kolektiva prilagoditi se danosti, na katero nima vpliva, tej danosti prilagoditi svoj trg dela in svoje oblike socialne zaščite.”
Jacques Rancière, Nelagodje v estetiki: “Konsenz je ena izmed poglavitnih besed, ki zaznamujejo naš čas. Vendar pogosto zmanjšujemo njegov pomen. Nekateri ga zvajajo na globalno soglasje vladnih in opozicijskih strank glede pomembnih nacionalnih interesov. Drugi ga vidijo širše kot nov slog vladanja, ki daje pri razreševanju konfliktov prednost razpravi in pogajanjem. Vendar konsenz pomeni mnogo več: označuje način simbolne strukturacije skupnosti, ki iz politike odstrani tisto, kar tvori njeno osrčje: nesoglasje. Politična skupnost je strukturno razdeljena skupnost – ne le na interesne skupine ali divergentna mnenja, ampak razdeljena v razmerju do sebe. Politično ljudstvo ni nikoli enako vsoti populacije. Vsekakor je oblika dodatne simbolizacije glede na kakršno koli štetje populacije in njenih delov. Ta oblika simbolizacije pa je vedno sporna. Klasična oblika političnega konflikta zoperstavi več ljudstev znotraj enega samega: obstaja ljudstvo, ki je vpisano v obstoječe oblike prava in ustave; tisto, ki ga uteleša država; tisto, ki ga to pravo ne pozna ali katerega pravic država ne priznava; tisto, ki v imenu neke druge pravice zahteva svoj vpis v red dejstev. Konsenz pomeni redukcijo teh ljudstev na eno samo, identično preštetju prebivalstva in njegovih delov, preštetju interesov globalne skupnosti in interesov delov skupnosti.”
Spremno besedilo k facebook fotorazstavi Delavci na cesti.
Osnovna situacija Pahorjeve kampanje t. i. spodbujanja bi bila tale: na vseh objavljenih fotkah je on, na vseh fotkah mora biti on. Ne najde se niti ena sama, na kateri se ne bi razkazovalo, kako predsedniški kandidat dela oziroma švica, kajti švicanje naj bi bil – v skladu z danim konceptom – kronsko-kronični dokaz, da (mu) gre zares. Drugače rečeno, fotka ne more biti objavljena, če na njej ni njega in njegovega švicanja. Vsi drugi so statisti, kulisa, bland ozadje njegove misije, njegove “velike preizkušnje”. Edini, ki sme biti viden, edini, ki potemtakem sme biti spodbujan, je on. Domnevno sodelovanje pri delu, domnevna pomoč postane travestija, zaničevanje tega dela.
Zganjanje takšnega cirkusa je seveda le nadloga. Nadloga, okoli katere je treba reorganizirati delovni dan. Sabotaža dela, Pahor je tako rekoč situacionist. Smetnjak sicer ne dvomi v to, da se v delovnih okoljih ne najde kdo, marsikdo, ki se mu z manekenom ne da glumiti tovarišije, solidarnosti, all that jazz, vendar kako to povedati delovodji? V tem je perverzija Pahorjevega spodbujanja: spodbuda, ki bi jo človek od politika pričakoval, če ga cinizem ne bi že zdavnaj spametoval, bi bila tale: naj poskuša soustvarjati razmere, v katerih se človek ne boji na smrt, kdaj bo ostal brez dela, s katerim se preživlja, razmere, v katerih ga njegovi dohodki ne žalijo itd. Spodbuda ne more biti v tem, da se v delovno okolje spusti manekena, ki ga je treba čuvati kot otroka (barbiko-svojega-očesa) in pri tem še paziti, da se ne bi postavljali med njega in kamero. Se je kateri izmed sindikatov že odzval na terorizem te kampanje?
Toda iz delavcev ne gre delati žrtev, s tem se jim ne stori nobene usluge. Kaj s fotografijami stori Smetnjak? Na njih poišče VSILJIVCA ter ga IZLOČI, IZBRIŠE, KROPNE, morda kje nalašč pusti kakšno senco. V skladu s (sumljivo, a presunljivo) Rancièrovo iztočnico skuša dokazati, da klavrno plačano delo premore svojo estetiko, da lahko tudi v tem (in vsakem) vsakdanu poblisnejo trenutki emancipiranosti. Delavski časopis leta 1848 opisuje delovni dan mizarja: “Ker se, dokler ne konča s polaganjem parketa, v sobi počuti kot doma, ima rad njeno urejenost; če okno gleda na vrt ali če se dviga nad slikovitim obzorjem, za hip ustavi svoje roke in z mislimi drsi po prostranem razgledu ter v njem uživa bolj kot lastniki sosednjih stanovanj.” Mar se na seriji fotografij Delavci na cesti ne srečata ravno ta dva prostora: prostor “ročnega, fizičnega dela“ ter prostor “svobodne nedejavnosti”, “svobode pogleda”, prostor-čas, kjer-ko se je mogoče zazreti v daljavo nečesa možnega? Mar ni s tem relativizirana moralizirajoča ločnica med “bogatimi in revnimi”, “subjekti in objekti”, “srečneži in nesrečneži”, ki konzervira, betonira obstoječe stanje? Fotografije ne naredijo vidnega le vsakdana in dela, viden postane tudi ponos. Pogled, ki zajame širino obzorja, premore usmiljenje do sužnja-manekena. Posmeh, ki ima rad človeka, posmeh, ki verjame, da človek zmore obstajati in postajati še naprej.
Ne gre se torej spraševati, kdaj bo Pahor s(t)imuliral borzne posrednike, pravnike, novinarje, akademike, zdravnike … Ali mu reči: “Hej, kaj če bi bil en dan politik? Ali: “Kaj če bi bil en dan brez kamer okoli sebe?” Pahor je bil in ostal maneken. Živi v editorialu, modna zgodba je njegova resnična zgodba, ne more drugače, kot da pozira. Toda v tem ni nič slabši od tistih, ki na facebooku razkazujejo frise svojega prostočasja. Da je bil tak profil lahko predsednik vlade, naj bo v častno zadrego tistim, ki hodijo na volitve, tudi tistim, ki volijo, a ne glasujejo zanj. In tudi “tisti” so izgovor in pretiravanje. Vse, kar obstaja, je stanje stvari, ki t. i. primerke hospitalizira tako, da jih spravlja v medije (ter od tam pogosto ne spusti več).
Smetnjak nima nobenih pričakovanj, a tole je vseeno njegova nepreklicna zahteva:
“Ne dovolim, da me Borut Pahor s(t)imulira.”
Foto: Denis Sarkić (with a little help from gremlins)
