Pred nekaj dnevi je umrl Robert Kurz, nemški teoretik in novinar. Za njim je ostal obsežen opus člankov in knjig. Izhajal je v majhnih nakladah in pri obskurnih založbah, le nekaj del je prevedenih v tuje jezike. Angleška wikipedia pod njegovim imenom ne pozna vnosa, na youtubu ne najdeš njegovega predavanja. Kljub temu (morda ravno zato) ga v pogovoru nenamenoma imenuješ za Kunza, kot da ga iz spoštovanja ne bi hotel užaliti.

Časopis Tribuna je tudi letos med prejemniki Brumnove nagrade. Mladi levičarji se postavljajo z mično embalažo. Ne moreš jim zameriti. Sobotna priloga nagrado pospremi s prispevkom: goofy pobalinskost sloga se napihuje v nekakšen frajerski rock’n’roll trač. Jeziš se na avtorja, ki namesto izjav navaja prijave in jim ne dovoli zares spregovoriti, žal ti je zanje, dokler ne ugotoviš, da pišoči prispeva za Tribuno. PR članek torej. V isti številki Sobotne priloge je v rubriki Portret tedna objavljen tekst o Vladimirju Vodušku.

Kurz je zavračal akademsko teorijo, v celoti se je distanciral tudi od postmoderne levice. Očita ji podložnost logiki kapitala, ki kritiko spremeni v nekakšno oglaševalsko sporočilo za avtorja, simbolni kapital, ki se vnovči pri profesuri, koncesiji, štipendiji. Boj za enakost tako nadomesti boj za kulturno distinkcijo. V času Žižka ti lik oportunega levičarja ne more biti tuj, zato se ti Kurzova brezkompromisnost zdi toliko bolj dragocena. Intervjujev z lifestyle revijami, udeležb v TV debatah, državnih služb, kaj šele nagrad, mu pač ni bilo treba zavračati.

Smetnjak je nihče, skrbi glede intervjujev in drugih vključitev so tako odveč, ne glede na to pa se s Kurzem razhajamo v pomembni točki: za odpoved pop kulturi smo popili preveč Coca-Cole. Nekaj, čemur si upamo reči misel, se tako trudimo podajati v »predigested« pop embalaži, blagovni formi, pripravljeni na potrošnjo, ki odbija refleksijo in potrjuje sistem. Skupaj z Johnom Mausom, Fight Clubom in (pogojno) South Parkom verjamemo, da lahko pop, jezik kapitala, v določeni situaciji spregovori in se upre prilastitvi Policije.

Privolitev Tribune na objavo v Sobotni prilogi je mogoče razumeti prav s tega stališča: sprejmemo (kontrolirano) reprezentacijo medija, ki je tipični reality enforcer, dovolimo, da nas postavijo ob bok biografijam simptomatičnih sistemskih izcedkov, sprejmemo blagovno formo trač članka, a dobimo možnost, da spregovorimo, podamo kritiko, v obliki rumenega članka nakažemo teorijo. To se na žalost ne zgodi in v prispevek lahko namesto »Tribuna« mirno vstavimo »Mladi forum SD« ali kak študentskopolitični organ, brez da bi prišlo do kake izrazite čudaškosti. »Malo drugačen časopis« je premalo drugačen. Objava je tako sploščena v kulturni kapital, ki ga lahko zaradi razrahljanega označevalca »leva politika« nenazadnje vnovči odvratnost, imenovana realpolitična levica.

Če že ne zmoremo slediti Kurzu, moramo vsaj paziti, da nas kompromisi ne kompromitirajo.

KRS One – Sound of da Police