Da je imel Viktor Orbán liberalno preteklost, je dovolj razvpito. Da je Janez Janša pisal za Mladino ter bil član, celo nesojeni (defeated by Školč) predsednik ZSMS, predhodnice LDS, morda nekoliko manj. Njegove literarne ambicije (romani, besedila covid-19 himn) skoraj boleče izkazujejo nerealizirano ali vsaj nepriznano kulturništvo, s čimer tudi sam kulturni boj postane precej bolj interna zadeva, kot je voljna priznati ustaljena naracija. Rek “scratch a liberal, a fascist bleeds” doživi svojevrsten empatični preobrat. He got scratched so much, the blood turned black, becoming oil. Darthside gor ali dol, JJ bo vselej ZSMS-jevski jedi.

Kdo ve, koliko življenj premoreta Orbán in Janša, a v smislu transmutacije – kronološko gledano – ponavljata oziroma obnavljata trajektorijo mačka Murija, flâneurja iz istoimenske slikanice Kajetana Koviča ter še bolj albuma Maček Muri & muca Maca Jerka Novaka in Nece Falk iz leta 1984. The liberal part is pretty obvious. Kozmopolitski urbanit vsak dan zaide v isto kavarno, da bi si privoščil zajtrk in pregledal časopise, in sicer do stopnje postpolitičnosti, “vse prebere brez razlike, tudi vejice in pike”. Sledi poduk za otroke, a še bolj brezhibno dobrodušna omika, “potlej plača in čez cesto gre na sprehod v Mačje mesto”. Walter Benjamin bi dodal: “Cesta postane za pohajkovalca stanovanje, med hišnimi pročelji je tako doma kot meščan med svojimi štirimi stenami.” Murijeva rutina ustvarja vtis kantovske iz Poslednjih dni Immanuela Kanta, po njem je mogoče naravnati uro. Ne manjka niti virtuoznosti opazovanja blaga, “da mu čas hitreje mine, gleda lepe trgovine.” Benjamin bi še raje rekel vživljanja v blago, pri čemer takoj posvari: “To vživljanje je moralo malomeščanstvo okušati s slastjo in tesnobo, izvirajočih iz slutnje lastne prihodnosti, prihodnosti svojega razreda.” Če je Balzac po Benjaminu kombiniral prijeme indijanarice in detektivke, je treba reči, da je uvodna skladba kljub srednjeevropskemu kavarniškemu liričnemu vajbu a piece of Americana, železniška proga, ki se razliva prek prerije. Vznikajoča slovenska neoetnija odkriva svojo manifestno usodo in konec zgodovine na način triumfa liberalizma se začne zapletati, še preden se dobro začne. V smislu učenja Amerike, tj. njene kode, je Poletje v školjki (1985) sicer že povsem izdelan, ekspliciten, destiliran primerek ter hkrati brezšiven spoj indijanarice (spopadi med Pirančani in Portorožani) in detektivke (lov na tatove školjk), pri čemer fura plešoče flâneurstvo, ki je tik pred tem, da se zažene v parkour.1 Maček Muri je bolj anahronističen, Gangster Čombe denimo prej sodi v čas, po katerem še patruljirajo žandarji, in čas, v zvezi s katerim Fredric Jameson v navezavi na Kubrickov The Shining zapiše, da je v njem brezdelni razred še lahko živel agresivno in bahavo ter brez slabe vesti užival v privilegijih in svoji razredno-zavedni podobi. Zdi se, da bi Maček Muri to nerazločljivost liberalnih pravic-privilegijev znova vpeljal, pri čemer tudi slaba vest oz. moralni maček nima nujno zadnje besede: v skladbi Maček falot anticipira tranzicijske zmagovalce, “sezidal je hišo, kaj hišo, cel grad, in v njem se šopiril košat in bogat” ter pri tem ne obtiči v moralki skupnega. Verza “naš maček pa bil in ostal je gospod, ker bil je en velik prebrisan falot” z enim samim revizionističnim zamahom izbrišeta sleherno sled tovariša. Od vselej so bili le gospodi in tako bo tudi ostalo. Muri, kakršnega na naslovnici albuma uprizori Kostja Gatnik, vsekakor je natanko ta pohajkovalski gospod falot in nima posebne zveze z brezspolno nedolžnostjo Murija Jelke Reichman.

Benjamin flâneurja ves čas imenuje človek množice, saj je od nje omamljen. Hugo, ki gre v tem še dlje od Baudelaira, se v njej izgublja kakor “v bučanju morja”, čemur pravi “globine so množine”. Kot ključno zapiše Benjamin: “V množici vstopi v stik tisto, kar je pod človekom, s tistim, kar deluje nad njim.” Ter doda: “Cesta, izbruh požara, prometna nesreča zberejo ljudi, ki niso razredno opredeljeni.” Mar Orbána in Janšo liberalno misleči ne dojemajo kot izbruh požara ali prometno nesrečo? Ravno kot takšna privlačita množice. Benjamin nadaljuje: “Kažejo se kot konkretne skupine; z družbenega vidika pa ostajajo vendarle abstraktne, v svojih izoliranih zasebnih interesih. Njihov model so kupci, ki se /…/ zbirajo na trgu okoli ‘skupne reči’.” Natanko tja nas leta 1991 postavi nadaljevanje Mačka Murija in muce Mace – album z naslovom Mačji sejem. Na tem sejmu, ki so si ga prišli ogledat tudi mački iz Sibirije, Oklahome, Škotske in Etiopije, sicer braudelovsko vrvi, toda ton mu diktira rodoljubna razčustvovanost. V skladbi Mačja himna slišimo “tu živi od pamtiveka plemeniti mačji rod” ter “naša čast in naša slava, nepozabni, mili kraj, staroslavna očetnjava – bodi mačja vekomaj.” Primešana so še običajna strong-but-gentle hvalisanja, “in čeprav so korenjaki, žalega si ne store”, kar že nekaj songov kasneje demantira množični pretep. We’ll stop here, paralele z Najlepša si so dovolj očitne.

Seveda se lahko tolažite s tem, da Mačji sejem prvemu albumu – tako po dovršenosti kot popularnosti – ne pride niti blizu. A bistveno pomembnejše od tega je pojmovanje časa. Da ne bi v vsem skupaj videli zgolj ponavljanja (in komaj kaj je hujšega od ponavljanja weimarske analogije), se gre morda zateči k časovni spirali, kakor jo opiše Anna Greenspan v knjigi Shanghai Future: “Spirala ni ujeta ne v ciklični čas okostenele tradicije ne zavezana silovitemu uničenju napredujoče linearnosti. Spirale so hkrati napredujoče in ciklične.” Next stop: maček Muri goes to China.

1. Ples v dežju, ta novovalovski derivat, še naprej obseden s cankarjanstvom, lahko za najboljši film velja le v kulturosferi, ki se noče otresti dialektičnega materializma, tj. fetišizira protislovja. [↩]