Bil je foucaultovski večer.

Na predavanju 14. januarja 1976¹ Michel Foucault napove, da pričenja „raziskavo o vojni kot eventualnem principu analize razmerij oblasti“. Ljubljana je bila včeraj videti kot vojna – ali bojna – cona. Vendar: vojna/boj koga proti komu, česa proti čemu?

Protesti niso bili foucaultovski, kolikor so, še naprej izhajajoč iz pravne teorije suverenosti, gravitirali proti parlamentu ali proti vladi, skandirali proti J. J.², ministrom, županom, strankam, kolikor so oblast imeli za „fenomen masivne in homogene dominacije, ki bi jo en individuum izvajal nad drugimi, ena skupina nad drugimi ali en razred nad ostalimi.“

Že na Trgu republike, kamor se je zlila – osupljivo heterogena – množica, so se stvari zakomplicirale. Stopnišče, ki se spušča do parkirišča, je bilo nekakšna psihološka meja, eni so obstali na robu bazena, drugi so se pogreznili vanj. Kam so bili usmerjeni pogledi? Proti Šubičevi, proti parlamentu? Ne, v smer stanovanjskih blokov na Valvasorjevi, od koder je žarčila napetost, trenje med silnicami. Na nekaj se je čakalo, tudi neučakano, deklica je siknila v mobilec, „ej, tukaj je boring, nič se ne dogaja.“ Situacija je terjala svoj dogodek.

„That we have dreamed of this event, that everybody without exception has dreamt of it, because everybody must dream of the destruction of any power hegemonic to that degree, – this is unacceptable for Western moral conscience, but it is still a fact, and one which is justly measured by the pathetic violence of all those discourses which attempt to erase it. It is almost they who did it, but we who wanted it,“ glede WTC piše Baudrillard.

V skladu s to blockbustersko predstavo so se morali pojaviti „bad guys“, kakor v westernu, bad guys v črnem, „thugs“, „skinheadi“, „neonaciji“. Upanje, da so plačanci, se je oklepalo koncepcije centralizirane oblasti, bolj pomirjujočih teorij zarote. Toda mar niso povsem ustrezali popkulturni podobi „revolucionarnega upornika“³? Kapuca, ki uokvirja glavo, ruta, ki prekriva obraz in sega tik pod oči, roka, ki v policijski ščit zaganja granitno kocko? Evgenični, rasni ponos samih sebe, če bi bili konji, bi priče – tudi spričo njih koreografije, ustrojenosti – morale izdaviti: „What magnificent stallions they are.“

Kaj bi bila suverenejša zavrnitev teorije suverenosti od tega, da so bili policisti, pigs, razglašeni za good guys večera? Znova Foucault, vedno znova Foucault: „Oblast moramo razumeti kot nekaj, kar kroži, ali bolje kot nekaj, kar deluje samo v obliki verige. Nikoli ni lokalizirana tu ali tam, nikoli v rokah nekoga, nikoli prisvojena kot blago ali bogastva. Oblast se uporablja in izvaja z organizacijo, podobno mreži. In ne samo, da individuumi krožijo med njenimi nitmi, vedno so v poziciji hkratne izpostavljenosti in izvajanja te oblasti. Nikoli niso zgolj njena inertna ali dopuščajoča tarča, temveč vmesna postaja. Drugače rečeno, oblast se ne aplicira na individuume, temveč skoznje potuje.“

Oblast je krožila in se ta večer začasno, vmesno ujela v črnih postavah, točneje, v spopadih med njimi in policisti. (Preučiti bi bilo treba, kaj oblast ima ali nima od tokratne solidarnosti med policisti in mirnimi protestniki.) V postavah, katerih transparent je oznanjal, da so „Sami proti vsem“. Ali kot se je Foucault odvzval na zasliševanje psihoanalitikov: »Kdo se bojuje proti komu? Vsi se bojujemo proti vsem. In vedno je v nas samih nekaj, kar se bojuje proti neki drugi stvari v nas samih.«

Gil Scott-Heron – The Revolution Will Not Be Televised

1. Kako preučevati oblast? v Vednost – oblast – subjekt, izšlo pri založbi Krtina, v uredništvu je kot član podpisan tudi Janez Šušteršič. [↩]
2. Le kako bi mogel biti mulec, ki na twitterju zapiše „Je bilo res vredno zaradi slabih volilnih trendov ceno izstaviti celotni državi?“, odgovoren za karkoli? [↩]
3. natančneje, Black bloc formacije [↩]