Vampire Weekend are as innocent as a spoiled child.

Perhaps Godard is not a poseur, but he is certainly the beloved reference of poseurs.
Future is for tourists, Futura for slogans.

White Sky? Of course, the one that taught us greed in the eighties was not Gordon Gekko but Chevy Chase.

V peskovniku sedita deklici in se igrata. Mimo pride pedofil in da vsaki bonbon. Naslednji dan enako, še naslednji prav tako. Mine mesec in deklica reče drugi deklici:
“Preden naju tale pofuka, bova fasali sladkorno.”

###

“/…/ I learned that Saint Nicholas travels with what was consistently described as ‘six to eight black men’. I asked several Dutch people to narrow it down, but none of them could give me an exact number.
/…/ if you told the average white American that six to eight nameless black men would be sneaking into his house in the middle of the night, he would barricade the doors and arm himself with whatever he could get his hands on.”
David Sedaris, Six to Eight Black Men

3. decembra se rodi France Prešeren, “med otroki znan kot Doktor Fig, saj je imel v žepu vedno kakšno figo ali drugo sladko dobroto”.

V noči s 5. na 6. decembra se prikaže Sv. Nikolaj oziroma Miklavž, ki otrokom prinaša suho sadje in sladkarije. Porednejše doleti šiba vražja v liku in delu parkeljnov.

Svetnik, ki pretepa smrkavce, kakšnega ugrabi in utopi. Svetnik iz Turčije. Bele Turčije?

Pesnik-svetnik-pravnik. Dr. Fig alias Dr. Fick.

Ta kulturosfera je tako prešerna in slovenly, da mora imeti Ta veseli dan kulture in kulturni praznik. Enega za veselje, drugega za melodramo.

Dr. Fig in g. Prešeren. Dr. Jekyll and Mr. Hyde.

Play it again, Sammy.

Sammy Davis, Jr. – The Candy Man

Morbidni angel med popevkami. Jugoslovenska Carrie.
Eva Sršen in Pridi, dala ti bom cvet; pod gainsbourgovskim okriljem Mojzesa in Velkaverha.

Vseeno bi ji moral nekdo pojasniti, da ni nujno, da bo orgazem doživela že čisto prvič. Saj vendar nočemo, da bi bila razočarana.

Eva Srsen – Pridi, dala ti bom cvet

###

The morbid angel among Yugoslovenian pop goldies. Our very own Carrie.
Eva Sršen: Pridi, dala ti bom cvet (Come, I will let you have a rose); under Gainsbourg-like patronage of Moses (Mojmir Sepe) and Dušan Velkaverh.

Someone should at least tell her it is not certain she will reach an orgasm the very first time. We really wouldn’t want her to be disappointed.

Miha Šalehar once mentioned he had a poster of Bono on the wall of his bedroom that read:
“Messiah or Charlatan?”

Is it not the same question that Bono asks himself in One? The question of non-identity? The question of being one’s own marionette?

“We’re one,
but we’re not the same
we get to carry each other
carry each other
one…
Have you come here for forgiveness
have you come to raise the dead
have you come here to play Jesus
to the lepers in your head”

Convention goes: One is a song about Bono and his relations with others.
Here it shall be said: One is a song about Bono and his relations with himself that is the other.

Probably he has never been closer to Rimbaud (“je est un autre”) that other professed messiah/charlatan who also had some kind of thing for Africa.

So how does Bono address himself?
“Me, myself and U2.”
There are three videos for One (Bono is catholic after all and the duet does not count). Phil Joanou’s version is the most thesis-friedly. The woman is just a diversion.

###

Miha Šalehar je nekoč omenil, da je imel na steni otroške sobe obešen Bravov plakat Bona, na katerem je pisalo:
“Messias oder Scharlatan?”

Mar si istega vprašanja Bono ne zastavlja v One? Vprašanja neidentitete? Kako biti sam svoja marioneta?

Konvencija gre: One je pesem o Bonu in njegovih odnosih z drugimi.
Tukaj bodi rečeno: One je pesem o Bonu in njegovih odnosih z njim, ki je drugi.

Menda ni bil nikdar bliže Rimbaudu (“je est un autre”), še enemu odrešeniku/šarlatanu, ki je imel prav tako nekaj z Afriko.

Kako se torej Bono naslavlja?
“Me, myself and U2.”

Obstajajo trije spoti za One (Bono je vendarle katolik in duet ne šteje). Verzija Phila Joanouja je najbolj naklonjena tukajšnji tezi. Ženska je le speljevanje pozornosti.

Ljubljana ima dve Mačkovi. Prva je uradna in uradniška. Druga neuradna, promenada (kar sanjajte, da le do Šuštarskega mostu) “ljudi v belem”, desni breg Ljubljanice, la Rive Droite. Ko človek zapre oči in promenadnike-rezidente skuša vizualizirati, zagleda:

Desni breg z levim najbolj famozno povezuje Tromostovje, pri katerem so se v osemdesetih šminkerji obredno spopadali s punkerji. Lokalna West Side Story.

Punk je reaktiven žanr, rečeno v srednješolskem, bolje, srednješolarskem toposu, ki je v teh rečeh tako centralen: punkrti so nesamostojneži, vselej morajo s prstom (po možnosti s sredincem) kazati na druge najstnike, da bi lahko definirali lastno identiteto. Je še kateri žanr, ki bi bil manj glasba in bolj brand? Je še kateri žanr, ki bi se v svojem psevdo počutil bolje?

Backstreet Boys s kontraparodijo v spotu Just Want You to Know, morda ravno s tem, da ta še bolj kot druge zadeva njih same, dosežejo sintezo, nekakšen moment sprave (ki je morda v zasnovi enostranska poteza, a lahko deluje na obeh straneh). Ko se vživijo in prepoznajo v hair metalu, hkrati prikličejo gibanje, ki ga je upokojilo: grunge.

Kar je še ena variacija na temo punkerji in šminkerji, le da so slednji tisti, ki zatrdijo: »Saj smo vendar vsi boy bands, saj vendar vsi delamo pussy music. Vse razlike, ki se ustvarjajo med nami, so le generator in ojačevalec potrošniških izbir.« Kategorija iskrenosti vsaj enkrat poskrbi za presenečenje.

Tam nekje, včasih tako daleč, da pozabiš, da čisto blizu, obstajajo tudi kulturosfere, v katerih je človek vselej znova na začetku, v letu nula. Zgodovina nima lekcij, če se zanašaš na spomin zlate ribice. Na sončni strani Pola Pota, brez možnosti Ameriškega psiha.